četrtek, 13. avgust 2015

Kolesarski izlet 2015

20.7.-13.8.2015 Atene - Ajdovščina


Prekolesarjene države

Letošnji pozni sestanek v zloglasni bruseljski kavarni je botroval k udejstvovanju na pustolovski dirki Corsica Raid 2015. To je to, smo si mislili. Letos brez izleta. A že mesec in pol po pustolovščini smo se zbrali na letališču v Atenah isti osumljenci v družbi se enega nadobudnega kolesarja iz prototouch druščine. Francoz, Italijan, Slovenec in Bolgar.
Wales sem zapustil težko otovorjen pri prijetnih 18 stopinjah in začel kolesariti pri 36. "Kolesarili bomo zgodaj zjutraj in pozno popoldne," so rekli in se podali proti jugu ob 13:15. Čeprav smo bili polni elana, nas je čez kako uro srečala pamet, da smo se malce zadržali ob pijači in jedači...2200 km

Okvirna skica poti

nedelja, 14. junij 2015

Corsica Raid 2015


Zakaj?

Novo leto ponavadi prinese nove izzive, da pa izzivi ne bi bili preveč naključni jih je včasih dobro vnaprej načrtovati. Nova služba je prinesla nova poznanstva in s tem nove nore ljudi. Nori ljudje imajo to skupno lastnost, da so le stežka pri miru. Tako smo prišli do odločitve, da v 2015 preživimo vsaj eno daljšo pustolovsko dirko. Na svetu je malo morje pustolovskih tekem, tako da je bila odločitev kar težka. Na koncu smo se odločili za Corsica Raid, pustolovsko tekmo, ki jo organizirajo vsako leto na tem prelepem sredozemskem otoku. 
Na začetku sva bila dva znanca zagnanca, ki sva nato našla še dva bolj ali manj neznanca in na koncu še šoferja-podpornika. Vsi člani, razen mene so bili italijanskega porekla, poseljeni po Franciji in Švici

Pustolovska tekma

Pustolovska tekma je ponavadi sestavljena iz več disciplin, kot so tek, gorsko kolesarstvo, plavanje, kajak, spust po vrvi, kanjoning ipd. in lahko poteka v več formatih od nekaj urnih do nekaj dnevnih tekem. Vse skupaj pa je precej povezano z orientacijo, saj v večini primerov pot ni vnaprej določena, ampak je potrebno le obiskati predpisane kontrolne točke. Konkretna tekma je trajala 5 dni in je imela tri kategorije "elite", "seasoned" in "discoverers". Mi smo se odločili, da za prvi preizkus vstopimo s sezonsko kategorijo, ki je ima sicer iste etape kot elitna kategorija, le da so nekateri odseki krajši. Preden pa lahko sezonska ekipa nadaljuje v naslednjo etapo, morajo to etapo (če je podaljšana) končati vse elitne ekipe. Sezonski ekipi se nato pripiše čas najpočasnejše elitne ekipe podaljšan s predpisanim faktorjem, ki zajame dejstvo, da je sezonska ekipa imela več časa za počitek. Vhodna "discoverer" kategorija pa ima manj kategorij, pa se te so krajše. Format ekip pa je lahko 4+1 ali 2+1, kjer se člani ekipe lahko menjajo s podpornim članom ali pa ostane ekipa nespremenjena. Kot najbolj učinkovite so se izkazale 3 članske ekipe, kjer so se člani lahko izmenjevali.

Trening-priprave


Tekma je potekala med 5. in 10. junijem, s treningi pa sem začel že pred novim letom. Izkušnje prejšnjih let so me svarile predvsem pred kajakom, saj so bile etape dolge tudi po 30 km, zato sem se odločil, da večino treninga v zadnjih mesecih namenim tej disciplini. Tudi plavanje bi lahko bila huda ovira, vendar so organizatorji kmalu najavili, da bomo imeli le po nekaj 100 m etape, kar ne zahteva pretirane vzdržljivosti. Kar se tiče kolesarjenja in gorskega teka sem bil kar prepričan, v svoje sposobnosti, čeprav doslej še nisem tekel 40 km in več v enem kosu, tako da sem se posvetil predvsem vzdržljivosti pri teku navkreber. Čeprav sem od začetka imel precej čist načrt treningov se je izkazalo, da je to zahteva veliko preveč organiziranosti in reda, vrlini, ki sta mi precej tuji, tako da sem treniral bolj ali manj naključno, vendar redno. V povprečju je to pomenilo 100-150 km kolesarjenja (v glavnem kolesarjenje v službo in nazaj + kak daljši dan na kolesu čez vikend) in 40-50 km teka na teden. Poleg tega sem kar redno plezal na umetni plezalni steni - treningi na fitnesu ipd. so preveč dolgočasni. S kajakom (na morju) sem začel ko so razmere postale bolj primerne, kar je pomenilo temperaturo vode okrog 12°C in vsaj metrske valove - razmeroma mirne razmere za ocean. Čeprav sem prej že nekaj veslal sem se odločil, da prvih nekaj ur opravim z inštruktorjem, kar je precej pomagalo k bolj učinkovitem veslanju. Čas je hitro mineval in le s težavo sem bil zmožen držati priporočeno hitrost 6 km/h v enournem treningu, kaj šele da bi tako hitro veslal več ur. Res je, da sem treniral na ti. "sit-on-top" kajakih, ki so precej okorni, a vseeno sem pričakoval boljši napredek, ki kar ni in ni prešel. Vsi treningi so potekali brez poškodb in težav, dokler se nisem nepričakovano opravil na 45 km tek-pohod praktično brez vode in v precej vetrovnem vremenu. Nepričakovano, zato ker sem se nameraval vrniti z avtobusom, vendar ti ob vikendih ne vozijo na tej progi. Ta dan mi je prinesel precej neprijeten kašelj, ki se ga kar nisem mogel znebiti vse do tekme, kar me je stalo precej sape. To sem ugotovil, ko sem šel na tek okrog trdnjave v Lillu - ravninski tek krog cca. 4 km mi je pobral sapo, po 6 km pa sem imel srčni utrip preko 180, kar je bila do tedaj redkost, tudi pri teku v razmeroma strm lokalen hrib. To me je nato precej skrbelo. Poleg tega sem se izjemno bal pričakovanih visokih temperatur - vreme, no temperature, v Walesu mi precej ustrezajo, saj 20°C pomeni izjemo topel poletni dan, pozimi pa je redko pod 10°C, kar pomeni zelo prijetna klima za zunajvratne aktivnosti kot so tek ali kolesarjenje v popoldanskem soncu. Čeprav sem nameraval slediti nekaterim dietnim smernicam, ki jih zasledimo na spletu, mi to nekako ni uspelo, saj me je služba vodila po različnih evropskih krajih, kjer se je bilo težko izogniti gurmanskim skušnjavam.

Tekma

Tik pred startom


Pa smo se zbrali na predvidenem mestu, precej pozno, vsaj del ekipe. Pa smo se le uspeli registrirati. Predviden zbor ekip je bil naslednji dan ob 8:30 nekako 30 minut vožnje od kampa. Bodimo konzervativni smo si rekli in nastavili budilko na 5:00. Ko je budilka zazvonila, v kampu praktično ni bilo nobene druge ekipe... Vsi so že nestrpno pričakovali začetek. Na zbornem mestu sem spoznal še ostala člana ekipe, s katerimi smo do konca avanture spletli prav posebno prijateljsko vez. 
  

Dan 1

D1 E1: Kajak
Tekma se je začela s krožnimi 9 km po morju na kajaku iz centra Bastie. Tedaj sem se prvič v resnici seznanil s pravim morskim dvosed kajakom s krmilom. Na hitro smo se odločili, da bo Giovani odgovoren za krmiljenje jaz pa bom spredaj poganjal kolikor mi le roke dajo. Glede na to, da sva prvič veslala skupaj, in da se šele seznanjamo z opremo, smo pričakovali, da bomo pot opravili v nekaj več kot 1 uri in pol, vendar so se omenjeni kajaki izkazali za izjemno vodljive in hitre, tako da smo se vrnili v dobri uri.


D1 E2: Treking
Kajaku je sledil po pričakovanju lahkoten 17 km gorski tek s 1500 m višinske razlike, ampak groza - v tej izjemni popoldanski vročini (36°C) brez sence sem že po nekaj km nemočno gledal sotekmovalce kako so me nestrpno čakali na vsakem ovinku vzpona. Že pred vrhom sem ostal brez vode. Kot sem omenil sem se pripravljal v optimalnih temperaturah, kjer za podoben tek praktično nisem pil (vodo sem tovoril zgolj kot utež) tukaj sem pa že po nekaj km spil vso vodo iz 2l mehu. To etapo sem precej podcenil, oz. svoje sposobnosti sem precej precenil - zanimivo, sotekmovalci so se v tej vročini počutili precej domače, čeprav so trenirali v razmeroma hladnih razmerah na severu Francije in Švici. Z manjšimi orientacijskimi težavami smo prišli v cilj nekako 30 minut hitreje kot je bilo potrebno, za obstanek v tekmi. Namreč - vsak dan je imel določene kontrolne točke, ki jih je bilo potrebno doseči do določenega časa, drugače se je pot za nadaljevanje zaprla (za ta dan). Zadnja etapa je bila zgodovinsko obarvana saj smo morali v maksimalno eni uri odgovoriti na nekaj vprašanj iz zgodovine Bastie s pomočjo lokalnega prebivalstva - na srečo so vsi členi ekipe precej domači v francoščini. Prvi dan smo zaključili tik izven prve tretjine ekip, kar nas je spravilo v dobro voljo.

Dan 2 

D2 E1: Kajak
Vpogled v mapo s popotnim dnevnikom za drugi dan nas je precej prestrašil, saj se je dan začel z 28km kajakom, ki so mu sledili 14 km coastering in 35 km MTB, ter vrvna tehnika. Start je bil približno uro in pol stran od kampa, tako da smo hitro pospravili opremo in se odpravili s kombijem do startnega mesta za kajak. Bali smo se dolgega dneva na kajaku, najtežji del pa je bil transport kajakov s ceste do plaže - skoraj 2 km nošnja nerodnega in precej težkega kajaka (poleg kajaka smo morali nositi tudi vso obvezno opremo in vodo za etape do kontrolne točke kjer smo imeli dovoljenje kontakta s podpornim vozilom) ni mačji kašelj. Skupinski start nam prav tako ni dišal, ampak tja smo prišli, ker to zmoremo, in ne zato ker je lahko. Vodilni so prav kmalu izginili v daljavi, naša dva kajaka pa sta se le počasi premikala za njimi v zadnji skupini. Hitro smo ujeli ritem in precej ravno napredovali proti kontrolnim točkam razporejenim po severni obali otoka. Do konca etape smo ujeli vodilno skupino in le z majhnim zaostankom prišli do cilja. Vodilne ekipe "elite" kategorije še niso končale zadnjega dela, tako da smo imeli čas za počitek.



D2 E2: Coastering...
Smola nam pa ni dala miru, saj nikjer nismo našli našega podpornega kombija, kjer bi se morali pripraviti na naslednjo etapo. Organizator tekme nas je kmalu našel in nam sporočil žalostno novico, da smo izpadli iz tekme, saj se nam je podporno vozilo pokvarilo. Lahko bi sicer nadaljevali z naslednjo etapo, vendar brez podpore ne bi mogli imeti koles za etapo kasneje... Obup... Po več mesecih treninga izpadli že drugi dan... Neverjetno. Organizator nam na žalost ni mogel pomagati saj je to v nasprotju s pravili, kar smo razumeli. Da bi bila smola še večja je bila ravno nedelja, tako da nikjer nismo mogli najti nadomestnega vozila, saj so bile rent a car agencije zaprte, ker "še ni sezona". Zavarovanje nam je načeloma krilo taksi do 50 km, a to ni bilo dovolj, poleg tega pa niti taksija nismo mogli dobiti na tako odročnem kraju. Obupani smo se usedli v bližnjo picerijo, kjer nas je ogovorila gospa za sosednjo mizo, češ kakšna tekma da je to, saj smo vsi imeli uradne tekmovalne majice. Ko smo ji razložili naše težave je hitro segla po telefonu in po nekaj klicih je pred picerijo pripeljal manjši tovornjak, ki bi ga lahko najeli, vendar je bila cena 70€/uro malce izven naših zmožnosti. Smo ga pa vseeno prosili, za prevoz opreme iz neuporabnega kobija do mesta naslednjega kampinga v bližini kraja Lumio na severozahodu Korzike. Postavili smo šotore in nemočno gledali v zrak. Eric in Francesca ste s kolesi odšla do mesta, kjer je potekala zaključna prireditev tega dne. Uradno smo bili izključeni iz dirke, ne čisto diskvalificirani, vendar nihče ni pričakoval povratka. Naša neudeležba na dveh etapah nam je dodala 18 kazenskih ur, kar nas je potisnilo krepko proti zadnjim ekipam. Bilo nam je vseeno. Precej nemotivirani smo se spraševali čemu smo prišli sem, zakaj smo trenirali, zakaj smo plačali ogromno startnino, kupili opremo... Naenkrat je pred šotora pripeljal bel kombi in iz njega je veselo skočil Eric. Bojda je kombi last župana mesta, in nam ga je dal na voljo za ta večer in naslednje jutro, vendar ga je popoldan potreboval. To nam je dalo možnost, za prevoz na start gorske etape in izposojo novega kombija naslednji dan. V spanec smo se spravili dobre volje, z iskrenim "važno je sodelovati" občutkom. Rezultatov po takem zaostanku res nismo več pričakovali.
   

Dan 3

D3 E1: Gorski tek

Tretji dan smo začeli že ob dveh zjutraj saj sta nas do štartne točke čakali 2 uri vožnje, Ska, šofer kombija, pa je moral biti precej zgodaj na drugi strani otoka za prevzem enega redkih kombijev, ki so bili na voljo za izposojo. Start etape je bil ob 6h. Zgodnja ura je botrovala k precej zabavnemu skupinskemu startu, saj po odštetih 3,2,1 nihče ni startal, ampak smo le gledali kam bo skupina šla. Končno je organizator pokazal s kazalcem in zavpil "tja tja". Kaj takega! Ekipe so se zagnale v klanec, mi pa smo v slogu začni počasi in postopno popusti sledili. Čakalo nas je prek 2000 m vzpona, zato se nam ni preveč mudilo, poleg tega je bila tudi naša morala precej na dnu. Kljub razmeroma počasnemu tempu smo začeli dohajati in počasi prehitevati hitrejše ekipe. Na najvišji točki smo imeli hiter pregled obvezne opreme. Če smo ekipe dohajali pri vzponu, smo jih ob spustu še veliko več, nekako nevede. Ko smo namreč prišli do konca etape, je bilo tam le nekaj ekip. "Vsi so že odšli" je bilo naše mnenje, zato smo se usedli v senco in čakali/upali da bomo dobili nov kombi. A glej ga zlomka, ekipe so še kar prihajale za nami. Kar nekaj ekip nas je z nasmehom pozdravljalo s "spageti! Cipollini!" po znanem italijanskem kolesarju, ki je bojda vedno čakal v zavetrju nato pa napadel proti cilju. Nas čas je bil med boljšimi. Mogoče je bil razlog za to naš popoldanski počitek, medtem ko so se ostale ekipe mudile na progi. Na cilju smo imeli še temeljit pregled obvezne opreme, kjer smo dobili še uro in pol kazenskega časa, ker nismo imeli zasilnega bivaka/šotora, oziroma naša "cerada" ni ustrezala. Ampak bilo nam je vseeno, želeli smo le nadaljevati s tekmo. 

D3 E2B: MTB

Ker je vreme začelo groziti z nevihtami v gorah, so se organizatorji odločili, da namesto naslednjega dela gorskega teka, izvedemo plan B, ki je pomenil gorsko kolesarjenje kakih 100 km stran. Našega vozila pa še kar ni bilo. Brez da bi precej prosili je kar nekaj ekip opazilo/razumelo našo stisko in so nam velikodušno ponudili prevoz. Ker je organizator uvidel, da so ekipe precej "fair play" in ker konce koncev ni šlo za favorite, nas je na koncu proti začetku kolesarske etape odpeljal kar glavni organizator tekme. Zračna razdalja do začetka naslednje etape ni bila velika, vendar je bila v sosednji dolini, skoraj dve uri in pol vožnje stran. Med obema dolinama smo začudeni dohiteli in opazili kombi s štartno številko 41, kar nam je povrnilo upanje. To! Dobili smo nov kombi! Hitro smo se preoblekli v kolesarsko opravo in se podali na 50 km MTB etapo. Pot je začela po lepem kolovozu, kaj kmalu pa smo spoznali, da bo šlo za pravi preizkus vzdržljivosti in spretnosti, saj se je deževna napoved uresničila, kar je naredilo strme blatne spuste po grebenih v megli precej zanimive. Na poti smo precej hitro ujeli ekipo, ki je delovala precej izgubljeno - že čez par minut se je omenjena ekipa odločila, da bo pot nadaljevala z nami, saj kljub očitno boljši kolesarski opremi in usposobljenosti (mi smo imeli izposojena kolesa vhodne kategorije, ki smo jih vrnili v precej klavrnem stanju) nekako niso znali brati zemljevida. Češ, da niso pričakovali tako zahtevne orientacije.
l'équipe la plus combative de la journée

Noč 3

Kolesarjenje smo zaključili pozno popoldne ob lepem jezeru pri izhodišču za pohode na Mt. Cinto, najvišji vrh Korzike, vendar nismo imeli časa za počitek. Nezainteresirani smo se udeležili razglasitve rezultatov za ta dan, kjer smo začudeni ugotovili, da smo ta dan postali najbolj bojevita ekipa saj smo se vrnili s praktično zadnjega mesta na 21 mesto (30 ekip). To je bila lepa motivacija za nadaljevanje. Časa za počitek ni bilo, saj se je ta dan nadaljeval v naporno noč.

N3 E1: MTB
Ko se je začelo temniti smo se zagnali v klanec, najprej nas je čakalo cca. 600 m vzpona po širšem makadamskem kolovozu, ki mu je sledilo še 600 ampak manj strmega klanca, s krajšimi spusti. Del poti je potekal po isti poti, kot smo jo prevozili že popoldan, tako da je bila orientacija še nekoliko enostavnejša. Teh nočnih 35 km se kar ni hotelo končati, sploh zadnjih 6 km, ki so potekali po asfaltu se je vleklo v nedogled. Končno smo zagledali kontrolno točko na prelazu, in naš novi kombi, kjer smo se okrepčali za nadaljevanje poti. 

N3 E2: Nočni Treking
Ker smo kolesarski del končali razmeroma hitro (hitreje kot smo pričakovali) smo si privoščili daljši počitek, kar je mogoče bila napaka, saj smo se precej ohladili, noči v gorah so tudi precej hladne. Čakal nas je predvsem spust v dolino, ki pa se je izkazal za precej zahtevnega... po celem dnevu nas je utrujenost hitro dohajala, pot pa je bila zelo slabo označena, čeprav gre za del precej popularne "monti'mare'sud" transverzale. Ne da bi se zavedali smo markacije videli vsepovsod, nekajkrat bi se skoraj odpravili v smeri od koder smo prišli. V nekem trenutku nas je pot pripeljala do struge, ki smo jo s težavo prebredli, na drugi strani pa nismo našli poti. Vrnil sem se nazaj in iskal oznake, ki sem jih tudi kmalu našel. Na tleh je bil očiten X, češ da pot proti reki ni prava, ampak prej ga nismo opazili. Nekaj takih napak kasneje smo prišli do kontrolne točke, kjer smo imeli možnost odstopiti. To možnost smo tudi sprejeli, saj v nasprotnem primeru ne bi spali niti trenutka, tako smo pa namesto ene ure izgubljanja v noči, zaspali za eno uro. Le eno uro, kajti že čez dve uri nas je čakala prva etapa četrtega dne.


D4 E1: Plavanje + Mestna orientacija
Najprej smo namestili kajake na startno mesto, nato smo nestrpno-zaspano čakali na nas start. Cakalo nas je le 450 m plavanja, ampak organiyator je zahteval uporabo neoprena, kar je nalogo nekoliko otežilo, saj smo imeli precej debele neoprenske obleke namenjene kanjoningu, ker pa je bilo morje še vedno prijetno hladno se nismo pritoževali. Skok v vodo je hitro odplaknil neprespano noč. Plavanju je sledil krajši orientacijski tek, ki smo ga opravili kar v neoprenskih oblekah.

D4 E2: Kajak
Takoj nato smo startali cca 10 km kajak etapo. Glede na zemljevid, in ker je bil konec kajaka smo pričakovali kontrolno točko, kjer bomo imeli kontakt s podpornim vozilom. Vendar temu ni bilo tako. Podobno kot na dolgi etapi kajaka, samo veslanje ni bil najtežji del. Na koncu etape smo namreč morali kajake odnesti do parkirišča, kar se je izkazalo za precej težko nalogo. Poleg tega na tej kontrolni točki nismo imeli kontakta s spremljevalnim vozilom, tako da sem se moral na naslednjo treking etapo podati v kopalnih hlačah in v neoprenskih copatih.

D4 E3: Treking
S parkirišča se je bilo potrebo povypeti približno 600 m višje do vasice Piana, kjer smo se srečali s podpornim vozilom. Tega smo le s težavo našli, saj so nam na kontrolni točki sporočili, da ga še niso videli. Ta del tekme je bil zame precej stresen, saj smo se zopet v izjemni vročini z manjšo količino vode, ki nam je ostala po kajaku. Da ne omenjam kopalk in neoprenskih copat. 

D4 E4: Kanjoning

Po krajšem počitku smo bili pripravljeni na kanjoning, vendar smo zgubili kar precej časa, ki sicer ni štel v uraden čas, a to je pomenilo, da smo prišli v kanjon med zadnjimi in tako smo precej časa čakali na vsakem "abzajlu", preden so se ekipe pred nami spustile. Čez nekaj časa, pa se vrsta ni in ni hotela premakniti. Približno ur kasneje smo izvedeli, da sta se dva tekmovalca spustila po napačnem slapu. Na srečo so ju nepoškodovana rešili. Toda že po naslednjem spustu, so nas zopet ustavili, saj si je nekdo hudo poškodoval rame. Tako smo bili priča precej nevernemu helikopterskemu reševanju ponesrečenca iz cca 200m globokega kanjona. Veter, ki ga je povzročil helikopter je vzdignil precej prahu in tudi razmeroma velikih kamnov, ki so kot izstrelki švigali okrog nas.


D4 E5: Koastering
Ves čas, izgubljen v kanjonu, je pomenil, da smo zopet zamudili časovno okno za nadaljevanje tekme ta dan, in sicer nas je čakala etapa "coasteringa" oz. obaljenja. Glede na to, da praktično 42 ur nismo spali, smo se brez pretiranega pritoževanja namestili v kombi in se odpeljali do kampinga, kjer smo precej zgodaj zaspali.

D5 E1: Kajak
Zadnji dan je obetal precej pestro dogajanje. S peščene plaže v bližini Ajaccia smo se s skupinskim štartom s kajaki zagnali proti 9 km oddaljenem zalivu. Utrujenost se je poznala pri skoraj vseh ekipah, tako da smo praktično v veliki skupini prišli do kontrolne točke kjer smo se pripravili za koastering in morski kanjoning.


D5 E2,3,4,5: Koastering, Morski kanjoning, Plavanje, Koastering
Pravila nalagajo, da morajo člani ekipe vedno nositi vso obveyno opremo in tako je bilo tudi na koasteringu. Edina izjema, kjer smo lahko pustili nahrbtnike je bil morski kanjoning. Po približno 4 km premagovanja skalnih ovir smo prispeli do kontrolne točke, kjer smo se preoblekli v neoprenske obleke in nadeli plezalno opremo. Morski koastering je bil najbolj zanimiva etapa. Od visokih skokov, plezanja do spusta po tirolski precnici v morje. Temu je sledilo cca. 300 m plavanja, kar pa je bilo zopet precej zahtevno v vsej plezalni opremi. Poleg tega smo ves cas morali nositi tudi tekmovalne majice - tudi med plavanjem.


D5 E6: Kajak
Koasteringu je sledila se ena etapa kajaka, cca. 8 km. V zadnjih dneh nam je kajak kar nekako prirastel k srcu, ceprav se ga bom verjetno po dirki nekaj casa izogibal.

D5 E7: MTB

D5 E8: Uradna koncna etapa - skupinsko plavanje in se en castni krog s kajakom
Da bi uradno pritekli skozi ciljno ravnino so organizatorji pripravili se eno zabavno etapo in sicer plavanje 100 m okrog boje in nazaj ter nato veslanje se kak kilometer. Ceprav nam je bilo to nekako od vec smo veselo kot ekipa z roko v roki pritekli cez ciljno crto, kjer so nas kot se za sportnike spodobi poskropili z lokalnim pivom. Da pa ne bi naredili prevec skode, smo izmaknili nekaj steklenic in se umaknili v senco.


nedelja, 03. avgust 2014

Kolesarski izlet 2014


Zgodi se, da se ob degustaciji nekoliko močnejših hmeljskih zvarkov v zloglasnem baru sredi evropske prestolnice, neko pozno popoldne zavleče v zgodnje jutro. Obratno sorazmerno s številom poskušenih pijač pada smotrnost sprejetih odločitev. Še posebej nevarno zna biti sprejemanje in dajanje predlogov v, s čez 2000 vrst piva iz več kot 60 držav, obloženem Délirium Café-ju.
Tako je naneslo, da smo se trije širokoustneži odločili, da se odpravimo s kolesi od Kanade do Mehike po zahodni obali ZDA. Načeloma odločitve sprejete v takšnih okoliščinah niso zavezujoče. Načeloma.
Ko so se glave naslednjega dne zbistrile, je samozavest nekoliko padla, tako da smo sprva sprejeto odločitev nekoliko omilili. Gremo iz Kanade proti jugu, do kam, pa se odločimo sproti. 
V lahkotni negotovosti je minilo nekaj mesecev in vse je kazalo na to, da bo omenjen kolesarski izlet postal še ena izmed številnih skomin, ki me zbujajo v neprespanih nočeh. Toda, tokrat ni bilo tako. Naključje je hotelo, da se je tiste januarske noči zbrala zanimiva mešanica trmastih mož besed in tako smo čez nekaj časa potrdili udeležbo z nakupom letalskih vozovnic do Vancouvra v Britanski Kolumbiji, ki se nahaja na zahodu Kanade. Še več. Prvega avgusta 2014 smo se v tem mestu dejansko zbrali. Italijan, Francoz in Slovenec. 
Naslednji dan smo prevzeli vnaprej naročena kolesa in se zagnali proti severu. Več v nadaljevanju.
Zbrana oprema
Povzetek izleta:

British Colombia (CA) - Washington (USA)

Oregon (USA)
California (USA)