Kobarid 2011

Ker je ravno po naključju ta čas v letu, ko se okrog Kobarida zgrne kopica navdušencev nad zunajvratnim (outdoor) življenjem, in ker se po naključju tudi sami štejemo mednje, ni naključje, da smo novega soseda ReKa najprej nabasali, nato pa se tudi usedli vanj in se pridružili zunajvratništvu.

Naložena ReKa

Za razliko od prejšnjih let, ko smo zunajvratništvo zganjali ob reki Nadiži nedaleč od Napoleonovega mosta, smo se tokrat utaborili ob Soči, glej ga zlomka, zopet v bližini mostu gospoda Napoleona. Očitno se je gospod resnično nerad umival, če je na toliko mestih zgradil most, da se ne bi zmočil.

Pavza na Mostu na Soči

Ne, da bi se morali posebej predstaviti so nam določili tihi del kampa, daleč od ostalih zunajvratcev, češ da nas ne bi motili. Ne da bi nam dvakrat rekli je približno v ritmu večine omembe vrednih zlatih melodij petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja zazvenela mravljica, tako huda, da je prestavila za naslednje jutro napovedani sodni dan za pet mesecev. Večine torej, ne vseh, Smoke on the water in Starway to heaven smo npr. nehote prihranili za naslednji konec sveta.

Mirni del kampa

Še pred začetkom večernega dretja ob škatli smo spoznali, da sem zopet postal površen pri pakiranju potrebščin za kuho, tako sem tokrat pozabil posodo (primer artikel e na sliki). Tako kot smo prišli smo tudi odšli, tokrat v mižale.

Naspani smo se zbudili v novo jutro, ki ni obetalo nič drugega kot čisto običajen dan, lep, ravno primeren za vesoljni potop ali kaj podobnega, za nekaj pač kar si bralec nariše pred očmi ob misli na sodni dan. Občutek za čas nas ni varal. Med zajtrkom smo ugotovili, da bi bil v primeru, da bi imeli analogno uro, opazili mali kazalec nekje med petico in šestico, veliki pa točno na šestici, ker pa smo imeli le mobitel je pisalo 5:30. Krasno. Posode pa še vedno nismo imeli, tako da smo sodni dan začeli brez kave.

Dirka na pašo

Krasno vreme nad Kuhinjo

Ob poti

Ker smo si želeli zagotoviti lep razgled na konec sveta iz prve vrste smo se urno podali proti planini Kuhinja nad vasjo Krn. Da gre čisto zares za konec sveta smo se zavedli, ko je začelo deževati mleko. Ducat krav vodilne skupine udeleženk tradicionalnega teka na pašnike pod Krnom se ni zmenilo za naše hupanje in ropotanje, še več, prav zelo tekmovalno so nam zapirale pot. Med njimi je prav simpatično izstopala krava, recimo ji Jagoda, standardne svetlo bež barve, ki je med rahlim kasom nehote, tako vsaj ugibamo, brizgala mleko iz obilnih vim. Občasno je kaka izmed tekmovalk poskusila s pobegom pred vodilno skupino z divjim galopom, vendar so sleherni tik pred vrhom pošle moči. Končno so krave zavile levo po markirani poti, mi pa smo nadaljevali vse do parkirišča pod Kuhinjo. Vreme je bilo prekrasno.

Nič nenavadnega

Po nekaj logističnih zapletih smo se odločili da se povzpnemo na bližnjo vzpetino z imenom Krn mimo planine Kašina in jezera v Lužnici. Vreme je bilo krasno, ravno prav toplo in ravno prav hladno, tako, da se nisi počutil nenavadno, ko si se v standardni poletni opravi valjal po svežem snegu.
Nad jezerom, to je z Leskovškega vrha (tudi Maslenika oz. Škofiča), so nas začudeno spremljali pogledi gamsje črede. Da pa se jih ne bi naveličali so tu pa tam proti nam spustili kak kamenček ali skalico.

Pobalinski gamsi

Jezero v Lužnici

Tukaj se je skupinica ločila, dva sva jo mahnila še na Vrh nad peski (2176 m.n.v), ostali štirje pa so odšli proti Batognici (2165 m.n.v). Kosi železja, ki ležijo vsepovsod, bodeča žica, vsi opozarjajo na neko davno zgodovino. Pa kaj so iskali tukaj se večkrat sprašujem. Čeprav je nesreča z nitroglicerinom stala glave Batognice, se mi zdi da je Vrh nad peski še bolj sesut. Vreme je bilo krasno. Brez oblačka. Le daleč severno se je Triglav skrival pod malce večjo kapo. Še na Batognico in proti Krnu (2244 m.n.v). Po nekaj manjših zapletanjih in motoviljenju po šodru in snežiščih sem stal pri napisu, ki je omenjal zgoraj omenjeno nesrečo. Ozrl sem se kvišku. Vreme je bilo krasno. Le manjša meglica se je delala nad Jezerom v Lužnici. Še na sedlo.

Razgledi z Vrha nad Peski proti Z

Aljažev dom na Trglavu, ups na Vrhu nad Peski

Vreme je bilo sprejemljivo. Rahel piš vetra. Nad Vrhom nad peski zgleda megleno. Prebivam se po mehki travici proti vrhu Krna, še minutko in bom tam si rečem, ko prvič zabliska. Tista utrujenost, ki planincu namiguje naj se za trenutek ustavi in se naužije pogledov, me je v hipu minila. Bil sem spočit. Sedaj sta se morala samo še ta dva mala z rame domeniti ali nadaljevati proti vrhu ali zaviti proti Gomiščkovemu zavetišču. Pa sva šla naredit sliko na vrh. Še do koče kjer smo se zopet zbrali v skupino. Vreme je bilo oblačno. Začeli smo z malico. Koča je bila zaprta, jota torej ni bila v igri. Pa je začelo deževati, kar je brez daljšega premišljanja pomenilo, da se nam je zateči v zimsko sobo. Počakali smo prvi naliv. Pojedli smo in spili. To je to, smo si rekli. Začetek konca. Lep razgled na konec sveta iz zimske sobe ob koncu vesolja. Kmalu se nam je pridružil še premočen Italijan. Vsem nam je bilo žal, da nismo kadilci, nihče namreč ni imel ne vžigalnika ne vžigalic, sveč pa v izobilju. Kmalu smo vsi padli v okrepčilni močni dremež (power nap). Sledil je drugi naliv. Vedno glasnejši ropot je namigoval na točo. Zunaj je bilo vse belo. Nad dolino Nadiže se je kazala modra modrina neba, na vzhodu pa se je še vedno kadilo. Iti ali ne iti, smo se spraševali in smo šli. Kot krava v galopu. Zavedali smo se, da ji zjutraj pobegi niso uspeli, kljub temu smo si ne ozirajoč se na markacije izbrali ravno linijo proti beli pikici na parkirišču ob planini Kuhinja. Veliko število korakov kasneje smo se v kampu, kjer mimogrede ni padla niti kaplja vode, kaj šele mleka, že smejali lastni sreči. Vreme je bilo krasno. Zato smo na hitro skočili v Sočo. Zelo osvežilno, zelo priporočam.

Razgledi z Vrha nad Peski proti V

Pogled nazaj z Batognice proti Vrhu nad Peski ( v ozadju vrha s prejšnjega tedna)

V bivaku na sodni dan

Vreme je bilo bilo krasno

Nova obleka

Jutanji počitek na paši

Bivak v Trenti

Pa smo šli pogledat tekmo na trg v Kobarid. Neverjetno, česa vsega ne zlezejo ti vesoljci. Mi2 smo na žalost preskočili in zlezli v spalne vreče napolnit baterije. Danes je bil konec koncev konec sveta.

Zjutraj smo malce dalj poležali, saj smo vedeli, da nas tokrat čaka kava, namreč, prejšnji dan smo kupili novo posodo. Ne le kava tudi tretjina ducata jajc je čakala na kuhanje. Pa je nesreča hotela, da je bil predmet b s slike prazen. Smo pač preveč sreče porabili prejšnji dan.

Večji balvan, ki daljnemu Nikinemu predniku ni dal miru

Po tradiciji se večji del zunajvratnežev, v nedeljo prestavi v dolino Trento v bližino balvanov, ki jih je bojda iz Soče prinesel davni prednik današnjih Parsonov. Še prej pa sledi postanek v Bovcu na najboljšem sladoledu v mestu in klepet z Nemcem iz Čeho-Slovaške meje, ki je na dopustu v Jugoslaviji. Kul. Vreme je bilo krasno. Ravno sem si vlekel gor plezalni pas, ko je začelo deževati. Pa smo še malce počakali, nekaj zlezli in šli malicat ob/v Sočo. Pa čez Vršič vse do Ljubljane. Lepo je zunajvratno življenje, krasnemu vremenu navkljub.