Stena
Rožica v bližini spomenika padlim alpinistom je postala zelo lep motiv za škratka v fotoaparatu. Vsaka pikica v Steni je bila kot vinjena naveza. Plezalcev ni bilo. Roladic z napako je bilo pa iz sekunde v sekundo manj.
Postalo je že skoraj temno, ko je od nikoder prikorakal Črt s soplezalcem. Še temneje je bilo, ko sta od nikoder pricapljala Korel in Luka. Točajka nas je že pregnala, ko smo v steni opazovali lučki, ki sta predstavljali Katjo in Tino. Potem pa se je sito zaprlo. Ostalih plezalcev ni bilo. Korel je prinesel novico, da sta tovariša Miha in Janez v škripcih tik pod vrhom Sfinge. Postopanja je bilo dovolj. Nekaj je bilo potrebno storiti. Kaj, smo se odločili, pa bomo ugotovili med spanjem. Navsezgodaj pa v reševalno akcijo. Nemirni polh nas je moril do jutra. Gregec in Korel sta pogumno odšla v pomoč tovarišema. Nemirni polh je bil pretih, da bi nas tako moril, da bi slišali prihod Cvilija in Kozine, ki sta se vrnila po bližnjici - čez Dolič in Luknjo.
Verjetno ni potrebno omenjati dejstva, da je bila naslednji dan misel, na ponovno rundo plezarije, potlačena globoko, nekam pač globoko. S preostankom roladic z napako smo se stlačili v metalno zeleni avtomobil italijanske izdelave in jo mahnili v vrtec v Preddvor.
Kako smo prišli v Črnuče, za katere sem mislil, da so Blagovica se pa bolj šibko spominjam. Doza roladic z napako in nemirnost polha je zahtevala svoj davek. Je bil pa klepet z možakom, ki sem ga uštopal do Ajdovščine toliko bolj zanimiv.