nedelja, 29. avgust 2010

Колиба

Beograd - Ohrid Zbudil sem se tako lačen, da se mi je zaluštalo 350g gurmanske pleskavice polnjene s kajmakom, ki sem jo brez večjih težav zmazal. Sledil je še ogled Beograda, (ali pa je bil ogled pred pleskavico-redosled dogodkov nima vpliva na objektivnost poročanja). Hitro smo se priključili skupini ljudi, ki smo ji bili podobni, t.j. nemškemu društvu za tretje življenjsko obdobje, in si skupaj z njimi ogledali Kalemegdan. Potem smo se počasi odpravili proti Ohridu. Po tem se je  pravzaprav začelo pravo balkanovanje, kjer je smerokazov na cesti približno toliko kot npr. v Sloveniji vzgojenih indijskih slonov, oziroma še ti , ki so so, so postavljeni tako, da bi ostali neopaženi tudi v primeru,  da bi dejansko bili afriški sloni, ki so mimogrede celo nekoliko večji od indijskih. Na poti smo naredili krajši postanek v Leskovcu. Leskovac je z eno besedo povedano velika velika vas z zapuščeno industrijsko cono in dvometrskimi policisti, ki ti ne želijo zakomplicirati življenja z napotki kako do dobre hrane, in ti bi raje odprli cestno zaporo, da bi lažje našli restoran Koliba, kjer je v danem trenutku potekalo poročno slavje. Okrepčani z gurmanskimi pleskavicami od zajtrka, oz. malice smo si zaželeli eno malo plato mešanega mesa in eno mini solatko, ker kot smo dejali četi prijaznih natakarjev, ki nam je stregla, nismo bili lačni. Razumevajoče so prikimali in prinesli plato mesa in solato za najmanj tri četrt ducata ljudi. Tedaj smo spoznali, da verjetno nimamo dovolj dinarjev za tako obilen ko-več (kot so imeli v navadi poimenovati obrok med kosilom in večerjo člani tolpe Pet prijateljev).  Končni seštevek na na roko napisanem računu na listu, ki je bil po vsej verjetnosti formata B5, je naš strah konvertiral v nasmešek do ušes, ostalo nam je namreč dovolj denarja za nakup dvojne zgoščenke "Zlatni Hitovi 2009" (le kdo ne pozna npr. Poznat ces me po meraku) in avtokarte "Makedonije in Grčke" starejšega datuma. Odlični hrani navkljub je v nas ostal grenak priokus, saj smo bili  prepričani, da smo en sam pičel dan prezgodnji, da bi osebno doživeli zgodovinski trenutek:
Leskovac - Na tradicionalni, že 20. roštiljadi v srbskem Leskovcu je v četrtek padel nov rekord. "Čevapdžiji" Bojan Cvetković in Ljubiša Dorđević sta namreč spekla pleskavico iz kar 49 kilogramov mesa in s tem podrla vse dosedanje rekorde v Leskovcu, poroča srbska tiskovna agencija Beta. VIR: Dnevnik

Brez večjih zapletov smo s prirojenim občutkom za orientacijo in GPS-jem prišli do hotelov Metropol, oz. Bellevue ob Ohridskem jezeru, kjer je potekal 14ECEE.

sobota, 28. avgust 2010

Jel Erik pojeo bananu?

Ljubljana-Beograd "Startamo ob enih in smo tam pred sedmo" smo se določili in štartali iz Ljubljane malo po petih. Žur po poti do hrvaško-srbske meje, kjer nas ustavi resen carinik. "Hm... Mauro... pompejo... Mauru je potekla viza!" je začel nekaj nergati. Rahlo zmedeni smo se spogledali in se skušali spomniti, če smo kje opazili, da Mehičani potrebujejo vizo za Srbijo... Nakar mu zvoni telefon, nekaj omeni Maura... in prime v roke Erikov potni list... in še bolj resno kot prej vpraša "Jel Erik pojeo bananu?". "Pa kdje ste našli ove Mehikance?" nas še pobara. Še vedno je imel na obrazu precej resen izraz. "Pa, sa fakultete" mu odgovori Miha, "građevina". Ob omembi građevina pa je carinik prasnil v huronski smeh, če se temu še tako reče, in nam vrnil dokumente.
Potem smo se še nekaj lovili po Beogradu in ob 23h relativno enostavno našli hostel Belgrade, kjer smo nameravali preživeti noč. O zapletih s parkiranjem in transportu prtljage, dežnikih, zrelih figah, in stoenki pa mogoče kdaj napišem trilogijo, ali pa vsaj sonetje nesreče, vsekakor pa ti presegajo področje tega bloga.
Potem smo si pa rekli da gremo pogledat ta opevani Belgrade Night Life. Začeli smo kar fajn: pica, tuj pir, skoraj bi šli še v Mkdonalds pogledat... Nič... vse zaprto, dež... kje so splavi? se sprašujemo in se odpravimo proti hostlu. Tedaj pa iz stranske uličice kot iz Malega radia zadoni znani melos. Noge so nas kar same odnesle v smeri melodije, ki je bila na las podobna Saškinemu Janu. Mali lokal je pokal po fugah (op. lokal s šivi bi bil v bistvu šotor), noter pa kontrabas, violina, boben, za harmoniko nisem ziher, in take fore. No en mojster vseeno reče, da ima mizo za nas in glej ga zlomka res jo je imel. Tam smo se usedli ,da bi nekaj spili, pa so nam dali neko slano reč za jest, ki je storla želodcu klicat po dodatni pijači. Med samospraševanjem zakaj je žajfa na wc-ju tečna (op. tečni sapun, t.j. najboljše darilo, ki ga lahko podarite prijatelju, ki je v zaporu) je čas hitro minil, muzika je utihnila, in hoteli so nas nagnati iz betule. Ob spoznanju, da vsebuje naša ekipa kapetana Mexico in banananjama takisto iz Mehike, El Dorada in enga Šveda, so se hitro premislili in vrgli na mizo še rundo pira in rakije. Škratek v fotiču je več ali manj zbrano risal na spominsko kartico dogodke, ki se niso ohranili v našem spominu. Model, varnostnik, na las podoben Vesu iz Teatra paradižnik in NMK, v družbi nekaj deklet, pa je povedal sledeči vic:
Sjede Slovenac i Srb na vozu. Kad odjednom uzme Srb jabuku iz torbe. "Kaj je to?" pita ga Slovenac. "Pa jabuka." kaže Srb, a Slovenac: "Pri nas, v Fructalu, jabolka takšna" (pri tem z rokami nakaže velikost, ki bolj kot jabolku ustreza žogi za zorbanje.). Za neko vreme Srb iz torbe izvuče krušku. "Kaj je to?" opet znatiželjan Slovenac. "Pa kruška." kaže Srb. "Pri nas, v Fructalu, hruške takšne" (spet z rokami nakaže nekaj kar bi na prvo žogo, če bi se igrali pantomimo, imeli za eno izmed večjega para zračnic na Zetorju, Fergusonu, John Deere al pa katerem koli traktorju podobnega tipa.). Pa onda Srb izvuče lubenicu, i Slovenac opet: "Kaj pa je to?". A Srb kaže: "Ribizla ...". (op. sledilo je še nekaj kletvic, ki ne spadajo v eter, oz. presegajo nivo izražanja avtorja tega objektivnega potopisnega poročila) .

sreda, 18. avgust 2010

Panika, kavboj je našel sledi

Ker panike že nekaj časa ni bilo, je bilo prej ali slej pričakovati, da se bo stanje brez panike slej ko prej končalo. In panika je res prišla v vas... ampak brez panike, zidovi na koncu pridejo v prave roke... da o pujsku in hobotnici sploh ne začnem... pa slednja ful bobne obvlada...

Teaser :)



in Trailer:


Zarad smeha so me boleli zobje še 2 dni...

sobota, 7. avgust 2010

Na koncu poti zavijte rahlo desno

Še malo, še nekaj obratov pedala... kako je to vedno naporno... ampak po vrhu nas čaka lep spust in to nas tolaži... pa malo lažje naredimo še preostalih 3785 +- obratov pedal... in pridemo na vrh in oh in sploh, in razgled in zrak in sonce in sova... in ker smo napaljeni še malce podaljšamo izlet... tukaj dol, pa tam nazaj gor, to bo spust!! In že se spustimo, ampak na žalost nisem bil edini... ko sem se spustil jaz, je spustila tudi zračnica... pa sem še dol porival. Iz nahrbtnika pa kot z risanke odmeva naslov tega posta...

Morje

Če bi ta zgodba imela nauk bi se ta verjetno glasil nekako takole (kot že znano iz prejšnjih epizod): Ne hvali dneva, preden se ne zbudiš naslednji dan, oz. z drugimi besedami: Kdor gor z veseljem goni, dol poriva...

Vipavska dolina
Ka te ščeš s sončka nazaj v oblake

Pot je tokrat beležil Nokia Tracker...