Paklenica

Starigrad - 19.-22.5.2006

Standardna ekipa avtomobila bordo barve ameriške izdelave se je zbrala in se odpravila proti Dalmaciji. Ker se na taki poti utrudijo tudi avtomobili bordo barve ameriške izdelave jih je potrebno občasno nahraniti z gorivom. Ko je ekipa postala v eni izmed številnih petrolovih točilnic kakih 30 do 40 km od starta se ji je sreča obrnila, ključ se pa ni obrnil. Oziroma obrnil se je, vendar le plastični del. Ekonomsko podkovani točilec je hitro znal izkoristiti priložnost za 500 tolarjev, za povrh pa je dodal še nekaj poli vinilnih rokavic, ki očitno niso šle dobro v promet. Tako smo zamašili pokrov od rezervoarja. In se vrnili nazaj na start.
Ponoven start je, tako rekoč, uspel. Potem se je pot odvila v rahlo spremenjeni smeri in Maja jih je slišala, ker je "spavala na granici". Čez nekaj časa je bil bordo avtomobil le še kavico in en energijski napitek, ki ima v logotipu rdečega bika, stran od cilja. Ker je bila ura pozna, se je ekipa zleknila na trato ob šotore. Zjutraj se je celotna akademska raja odpravila v kanjon. Impresiven kanjon. Po ugotovitvi, da je centralni kamin precej zabasan so se odpravili proti Akademski smeri. Lepa smer. Brez težav. Recimo. Edina pripomba, ki pa ni omembe vredna, je letela na akustiko v kanjonu.
Zvečer se je žarmojster spet izkazal s tem ko je prežgal nov žar. Je blo pa fino. Kosu lesa, ki je bil zelo podoben novoletni jelki, le da je bil bolj rjavkaste barve, je bilo kurjenje prikrajšano. Namesto tega so ga akademci okrasili z plezalnimi okraski.
Naslednji dan se je po pričakovanju spet zdanilo. In spet je bila na vrsti lepa Šaleška smerca, ki je obetala prijetno plezarijo, saj je bila ocenjena z oceno manj kot smer prejšnjega dne. Tu pa se je začela smola, ko je Tinco Matija povlekel iz prečnice. Zelo nerodna reč. Od tega trenutka dalje je Primorska naveza postala bolj znana kot Kripl Tim. Na vrhu kuka, je bilo zabavno. Mesto res primerno za roštiljado, si je mislil Črt in v njegovih mislih so se že porajale ideje, kako bi gor privlekel žar in par kil mesa. Po lepem abzajlu smo se odšli kopat v prijetno ohlajeno morsko vodico. Zaradi splošne poškodovanosti voznika avtomobila bordo barve ameriške izdelave je za volan sedel sovoznik. Da bi bila škoda še večja se je Tina trknila z glavo v zaprto šipo. Tokrat brez čelade. Po tem, ko jih je sladoledar spet nategnil s tem, ko ni zajel jagode so nadaljevali pot po Jadranski magistrali.

In še neke slike...

Preživeli Kotečnik

Liboje, 6.-7.5.2006, Akademski alpinisticni odsek se je te dni mudil na plezaliscu Kotecnik. Clovek zelo tezko sprejema odlocitve, se posebej ce so te odlocitve, nepomembne za nadaljni razvoj dogodkov. Po daljsem molku smo se odlocili, da se nasa odprava zbere, namesto na parkiriscu pred Zalami, na parkiriscu pred Kolosejem. Ura je bil tocna, mi spet ne. Ko smo se spet odlocali ali bi pot nadaljevali v gosjem ali racjem redu, smo se odlocili, da gremo pac kot snete sekire vsak po svoje. Od pomembnih informacij nam je v glavi ostala zgolj ta, da je treba z avtocese zaviti na izhodu za Arjo Vas, ki je nasteta med drugimi vasmi na lepi tabli. Omenjene table pa ni in ni hotelo biti. Ko je sel mimo izhod Celje zahod, smo si v eskordu bordo barve rekli, da gremo se malo naprej... v Celje...
Po se nekaterih spornih odlocitvah, katerih se potniki iz bordo (tudi "trula visnja") eskorda neradi spominjajo, smo koncno prisli do Liboj. Sledila je se krajsa voznja do "parkirnega" mesta ob cesti. Vec desnih zavojev nas je potem pripeljalo do Pisanega sveta. Tovarisija je hitro pokazala rumene kartone, zaradi pocasnosti pri natikanju celad, potem pa se je zacela plezalna akcija. Plezali smo kot, da ne bi se nikoli. Naucili smo se tehnike "obesi se na trebuh" in se potegni cez. In tako naprej, dokler se ni, vsem znani, gospod Trontelj odlocil, da poslje obljubljeni 2 kapljici dezja. To je bilo dovolj, da je nekaj "softicev" spravilo v beg domov, ostali "hardici" pa so s pomocjo serp prisli do prenocisca s 4* (odlocajo se, ce bi oceno vseeno povisali na 5*, vendar se stranke pritozujejo zaradi pogleda). Tu so preplezali se nekaj smerk z novo osvojeno tehniko in pripravili ogenj za peko podolgovatih zadev kot so hrenovke in bučke. Ob hrupu kitare, zuborenju pijace in brundanju komarjev so docakali jutranje ure in se nato s strahotno spretnostjo spravili v spalne vrece.


Naslednje jutro je bilo primerno za zajtrk, zato so ga nadobudni alpinisti do dobra izkoristili. Plezarija je bila ta dan se boljsa kot dan poprej, le da je iz vseh smerc skozi zvizge odmeval napev o najlepsem zdravniku. Ta dan so spoznali, kako pomembno je imeti celado, ker bi nerodno okrusen kamen skoraj padel v strudel. Ko je Trontelj poslal naslednji par deznih kapelj je tudi druga skupina obupala in jo pobrisala v picerijo, kjer so spoznali ZMERNOST BREZ MEJA.