Fuzbal

Celje - Meni nič, tebi nič, smo se včeraj naložili v Korolo in se odpravili na Štajersko. Po ne vem kakem naključju sem se znašel na nogometni tekmi. Slovenija - Nizozemska. Tekma ne potrebuje komentarja, niti si ni potrebno kape devat dol. Lepo so si tole Celjani zrihtali, stadion mislim. Matičevo vztrajanje in prazni želodci so nas napodili v center kjer smo zmazali vsak po en kebab.

Poštar na kolesu pregnal roparja

Skoraj težko verjamem, da je danes minilo 5 let, od tistega nesrečnega četrtka 28.3.2002, ko so naju s cimrom v Tivoliju oropali trije mušketirji. No, ne vem, če so bili ravno mušketirji so pa bili trije. Mušketirji. No pozabimo na to. Obletnica je obletnica.
Zakaj sem se spomnil na ta neljubi dogodek? Zakaj kdo koga oropa? A je človek res lahko kdaj tako na dnu, da mora od nekoga denar pobrati na silo. In da se res dobijo kdaj trije reveži na kupu? Ko malce premišljujem bi jim tistega jurja, ki sem ga imel v denarnici za plačilo avtobusa, dal prostovoljno, če bi razložili, da gre za nujno stvar. Češ, da so brez cigaret, ali da potrebuje punca nove čevlje, ali da potrebujejo denar za revijo z nagimi tetami in strici... Kakršna koli nujna, nerodna, zadeva, ki se lahko pripeti razvajenemu najstniku, bi mi zarosila oči, no vsaj očala. Ne vem kaj je huje, ali da tako ropaš ljudi, al da prosiš, pa čeprav si sposoben nekaj zaslužit. Kdaj hodiš po ulici, pa te vpraša eden, pa daš drobiž, pa čez 100 metrov drugi, pa malce pojamraš pa spet, naslednjemu pa rečeš, da naj se naslednjič postavi na drug konec ulice. In ravno tako daješ tisti denar, ki si ga imel namen porabiti za malico in si misliš kako dobro stvar delaš, revežu navadno zazvoni telefon, ki je v povprečju 3x dražji kot tvoj. Cccc. Nekaterim nam res nikoli ne bo jasno kako se vrti ta svet.
No sedaj pa vzrok za spomin na to nerodno reč. Med pospravljanjem papirjev sem naletel na časopisni izrezek z naslovom: "Predrzni cestni razbojniki - Poštar na kolesu pregnal roparja"

"Delo, 30.3.2002


Dohiteli so ju, obstopili in jima zagrozili s tepežem, če takoj od njiju ne dobijo denarja in cigaret. Dvajsetletnik se je hitro uklonil, segel v žep in jim dal tisto bore malo cvenka, koliko je pač imel, mlajši je malce okleval, pa mu je eden od razbojnikov iz roke iztrgal denarnico, pobral kakih tisoč tolarjev, kolikor je bilo v njej, nato pa mu jo je vrnil. Neznanci so se potem pobrali in izginili v temi..."

No potem sledi opis roparjev, ki ni relevanten za zgodbo. Vsak naj si jih predstavlja po svoje... Mogoče le opomba, neznanci niso izginili v temo, pač pa do novih strank, ki so ravno takrat prihajale mimo.

Zanimivo ob vsem tem je dejstvo, da se je stvar zgodila okrog sedmih zvečer, ko sva se vračala iz centra proti Šiški. Ob tem času sem skoraj vedno hodil tam mimo. Do faxa sem mel dobrih 20 minut peš, kar je bil ravno lep sprehod na fax in lep sprehod domov. Kar je žalostno je to, da me ta rop ni stal le teh direktnih 1000 SIT, pač pa precej več zaradi indirektnih stroškov. Skozi tivoli se iz šole nisem več vračal (avtobus se mi zdi predrag) zato sem moral po daljši in manj prijetni (mogoče tudi manj varni) poti. Vsak dan 10 minut več (zjutraj sem vseeno vztrajal skozi park). Zaradi tega neljubega dogodka sem zapravljal po 2 dni na leto, vse dokler se nisem preselil v Rožno.

Spet na Goro - GPS test

Po dobrem tednu pohajkovanja po Ljubljani z gps-jem v žepu, sem se odpravil še malo v gozd. Tu se je pokazala prva slaba točka gps-tehnologije. Po kake pol ure vzpenjanja po poti na Goro je zadeva ugasnila. Baterija!? Pa cel tedn je delalo brez problemov. Ja, vem, moja napaka. Ne vem če sem zadevo sploh že polnil od prvega polnjenja. Toda problem je resen.

Garmin ponuja zastojnski program GpsMap, ki sicer ne omogoča povezav z napravo, je pa vseeno ok. V program lahko uvozimo npr. *.gpx datoteko s potjo in to sem tudi storil. Potem si lahko ogledamo prehojeno pot in njen višinski profil.

Pogled z vrha me vedno znova preseneča... Vreme ni bilo najlepše, Ajdovščina pa je bila osvetljena...

Krk

Ko se z avtomobilom zapelješ čez most s celine na otok Krk sicer nekaj nenavadnega čutiš, nimaš pa občutka , da se pelješ čez drugi največji betonski lok na svetu. Od leta 1980, ko je bil zgrajen je bil večji 390 m lok celo največji na svetu. Leta 1997 ga je "prehitel" 3o m večji kitajski Wanaxian Bridge.


Mestece Krk na Krku.

Velika lukna

Povzeto z www.sct.si
Predor Šentvid

Avtocestni odsek Šentvid-Koseze, katerega del bo tudi predor Šentvid, bo povezal gorenjski avtocestni krak z ljubljanskim cestnim obročem in ga s tem povezal s preostalim avtocestnim sistemom. Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji pa je 8. novembra 2004 z gradbenima podjetjema SCT Ljubljana in Primorje Ajdovščina sklenila še pogodbo za gradnjo predora Šentvid. Pogodbena vrednost znaša 11,5 milijarde tolarjev, pogodbeni rok za izvedbo del pa je osemnajst mesecev od uvedbe izvajalca v delo.

Predor Šentvid bo potekal na severozahodnem delu Ljubljane med mestnim predelom Šentvid na severni strani in Pržanjem na južni strani. Pretežni del trase bo potekal po klasičnih permokarbonskih sedimentih, geomehanske karakteristike pa so lokalno (v območju tektonskih prelomnih con) slabe in jih poslabšuje tudi prisotnost vode. Geološki pregled kaže, da bo gradnja predora izredno zahtevna in kot taka za prodorske strokovnjake SCT predstavlja velik izziv.
Na pržanski strani bodočega predora avtocestnega odseka Šentvid je SCT že začel z izkopom predora. Pripravljalna dela na predoru Šentvid - sever so se pričela v začetku decembra 2004, izkopna dela predora pa 17. decembra 2004, in sicer v hribinski kategoriji PC in v modificirani C3 s cevnim ščitom. Do sredine novembra 2005 je v levi cevi (sever in jug) bilo izkopanih skupaj približno 500 metrov, v desni cevi (sever in jug) pa skupaj približno 415 metrov. Dela, ki so novembra 2005 potekala v predoru: - v desni cevi na severnem portalu so gradbinci SCT pričeli z izdelavo kaverne (dolžine 57 m), - na severnem portalu se v levi in desni cevi izvajajo dela na temeljih za končno notranjo oblogo.

Pismo so se zarili v hrib. Počakajmo še nekaj časa, da se bomo zapeljali skoz. Ja verjetno bi to lahko naredili drugače, pa niso. Ne bom preveč pametoval. Zadeva je zelo impresivna.

Panika

Začelo se je že prej. Mraz je pritisnil. Nekdo se je skušal pošaliti s snegom. Kjer je mraz je tudi kuhanec, zraven so pa tudi kozarci... Pa je res zamelo.

Pa smo se našli

Po dolgem odločanju in premišljanju o nabavi kake GPS naprave sem se odločil za neko vmesno pot. Ker sem že ravno posedoval dovolj zmogljiv mobilni telefon finskega proizvajalca, konkretno Nokia N73, sem se odločil, da bi bilo zanimivo preveriti kombinacijo mobitela in modrozobega satelitskega sprejemnika. Marsikdo se ob tej kombinaciji zgrozi in vpraša. A to zadevo moraš nosit s sabo? A če imaš ločen gps mobitel pustiš doma? Nekajkrat sem se že z denarjem odpravil po kako Garminovo igračko, pa sem se tam vedno premislil, da to ni to. Aha, to imam za pozicioniranje? In nič drugega.

Sam na GPS gledam bolj na beležnico poti, kot pokazatelja poti. Že kakih 10 in več let se podim po neznanem le s karto in kompasom. Pri nas to skoraj zadostuje. Litva je druga pesem. Pozabiš na teren in le azimut ti lahko pomaga, pa se hitro naveličaš in slediš raje poti... No, večja zabava je analiza svojega gibanja, lahko analiziraš napake, pot, načrtovano in izvedeno... Nič profesionalnega seveda, le zabava. Na srečo še nisem znašel v položaju, ko bi mi nepoznavanje terena povzročilo kaj hujšega kot rdečico.Sledi kritika naprav. Naprav, distributerjev, vsega... Ne bom govoril o znamkah in o trgovinah... le znesel se bom na ta digitalni kos papirja. Sirf sprejemnik tlačijo v avtomobilske GPS, potem se jih na debelo prodaja po tržnicah... pa saj ne moreš biti drugje kot na cesti. Nad cesto je nebo, nad njim pa nebesa... V gozdu sem pa pod krošnjami in nad njimi ni ničesar. Če hočeš ročni sprejemnik s sirfom mimogrede plačaš dvakratno ceno cestnega, čeprav imajo slednji ogromen na dotik občutljiv zaslon, glasovno vodenje in kaj jaz vem kako kramo... Ročni pa 12 kanalni... jok.
No nakladam. Skratka v roke mi je prišel Nokiin LD-3W sprejemnik. Takoj sem na mobitel naložil vse mogoče zastonjske programe za sledenje satelitom. Hitro sem se navdušil nad (spet) ponudbo Nokie smart2go. Zraven ti dajo še programček za nameščanje zemljevidov in kot se lahko pričakuje Slovenije ni zraven, oziroma predvidena je, je pa velika 0.0 MB, takisto se zgodi z južnimi sosedi. Slovenije si ne moremo namestiti z računalnika, lahko si jo pa poberemo prek GPRS?! Zakaj zadeva smrdi po zaroti? Zaračunajo ti le glasovno vodenje, oziroma vodenje na sploh. Toda, če po cesti ne znam do začetka ture, kaj me čaka na brezpotju? Sicer je lepo imeti podatke o prometu, o gostilnah, o bencinskih črpalkah, a tega tako za nas ni. Človek, ki veliko potuje po tujini pa zadevo skoraj potrebuje...
Zgodovina
No pa pojdimo počasi naprej. Prvič sem imel GPS v rokah približno 9 let nazaj, nekje 1998. Selective availability je bil še uklopljen, tako da si bil vesel z natančnostjo okrog nekaj 100 m. GPS napravo, 2x večjo od popularne Reglje, si prižgal, čakal 5-10 minut na travniku, potem ti je izpisalo koordinate, saj pravim zgodovina. Potem še pretvorba v nesrečne Gauss-Krugerjeve koordinate... živa žalost. Leta 2000 je Clintonov Bill dokončno odpravil SA in resne zadeve so se lahko začele...
Tu je... no naslednjič podrobneje...

Se en izmed velikih malih sprehodov

Na poti proti domu nekje med Logatcem in Colom sem se odločil, da bo ta dan padel Modrasovec, verjetno Veliki, če bo čas tudi Mali. Najprej sem imel v mislih obisk Malega golaka, pa so ravno takrat na plan prišle besede, izgovorjene in slišane nekaj mesecev prej.

Besede je izgovoril Matija, slišal sem jih pa jaz. Čaven? A to ko rečete, da greste na Čaven, greste do koče? Nisem poznal odgovora. Na Čavnu sem bil že večkrat. Pa sem bil res? Sem mar res bil zgolj pri koči? Torej še nisem bil na Čavnu!? Te besede sem hitro pozabil.Ko pa se človek pelje proti Vipavski dolini Čavna ne more spregledati. Tudi jaz ga nisem. Po hitrem dogovoru z Matevžem sva se odpravila proti Predmeji, proti mestu, kjer sva nazadnje končala Transverzalo. Tam sva zavila levo proti koči Antona Bavčarja. Kmalu se je pokazala prva zaplata snega. Majhna. Pa še ena, pa še druga... Pogled s Čavna v dolino je jemal dih. Pri koči sva ubrala vsak svojo pot. Matevž v dolino jaz na Čaven, na vrh.

Da na vrh, na vrh Velikega modrasovca. Z vrha se ne vidi doline, vidi se pa celotne Alpe, Julijske in Kamniško-Savinjske. Slednje se sicer z delom sramežljivo skrivajo za Golaki, a vidi se jih le.Pa nazaj dol. Dol do koče. In naprej gor na Kucelj in spet dol, dol na Malo goro in v naprej v Dobravlje. Kot bi mignil je minilo pet ur in 25 km.

Izpit - zimska tehnika

Koča pod Storžičem 3.3.2007 V lepem številu smo se tečajniki zbrali pred kočo pod Storžičem. Trema, ki je skakala z enega na drugega, je izginila kmalu po tem ko smo dojeli, da bomo imeli še ponavljalne vaje. Spomnili smo se nujne zimske opreme za zganjanje alpinizma, tehnike hoje s cepini in derezami, ledeniške naveze, varovanje prvega in drugega, čarovnij z lednimi vijaki v kupu snega, staroslavne snežne gobe, štantov v mehkem in trdem snegu in osnov o snežnih plazovih.
Potem je šlo zares. Člani komisije so bili neusmiljeni in niso spregledali nobenih napak. Z drugimi besedami, zadnji rok za podkupnine je potekel z začetkom izpita. S Tino sva se pogumno borila z nalogami, kar je bil še prej zelo jasno je postalo nelogično. A nekako smo zmogli. Snega je bilo slabih 30 cm, poleg tega je še rosilo. Lepo.
No pa sem se potem s težkim srcem vrnil v Ljubljano z Urošem in Sonjo. Ju3 bo pa tako lep dan. Jok... Pa še slikal nisem. Aja, pa menda sva oba opravila. Počakajmo še uradne rezultate.