Na poti proti domu nekje med Logatcem in Colom sem se odločil, da bo ta dan padel Modrasovec, verjetno Veliki, če bo čas tudi Mali. Najprej sem imel v mislih obisk Malega golaka, pa so ravno takrat na plan prišle besede, izgovorjene in slišane nekaj mesecev prej.
Besede je izgovoril Matija, slišal sem jih pa jaz. Čaven? A to ko rečete, da greste na Čaven, greste do koče? Nisem poznal odgovora. Na Čavnu sem bil že večkrat. Pa sem bil res? Sem mar res bil zgolj pri koči? Torej še nisem bil na Čavnu!? Te besede sem hitro pozabil.
Ko pa se človek pelje proti Vipavski dolini Čavna ne more spregledati. Tudi jaz ga nisem. Po hitrem dogovoru z Matevžem sva se odpravila proti Predmeji, proti mestu, kjer sva nazadnje končala Transverzalo. Tam sva zavila levo proti koči Antona Bavčarja. Kmalu se je pokazala prva zaplata snega. Majhna. Pa še ena, pa še druga... Pogled s Čavna v dolino je jemal dih. Pri koči sva ubrala vsak svojo pot. Matevž v dolino jaz na Čaven, na vrh.
Da na vrh, na vrh Velikega modrasovca. Z vrha se ne vidi doline, vidi se pa celotne Alpe, Julijske in Kamniško-Savinjske. Slednje se sicer z delom sramežljivo skrivajo za Golaki, a vidi se jih le.
Pa nazaj dol. Dol do koče. In naprej gor na Kucelj in spet dol, dol na Malo goro in v naprej v Dobravlje. Kot bi mignil je minilo pet ur in 25 km.
Na poti proti domu nekje med Logatcem in Colom sem se odločil, da bo ta dan padel Modrasovec, verjetno Veliki, če bo čas tudi Mali. Najprej sem imel v mislih obisk Malega golaka, pa so ravno takrat na plan prišle besede, izgovorjene in slišane nekaj mesecev prej.
Besede je izgovoril Matija, slišal sem jih pa jaz. Čaven? A to ko rečete, da greste na Čaven, greste do koče? Nisem poznal odgovora. Na Čavnu sem bil že večkrat. Pa sem bil res? Sem mar res bil zgolj pri koči? Torej še nisem bil na Čavnu!? Te besede sem hitro pozabil.
Ko pa se človek pelje proti Vipavski dolini Čavna ne more spregledati. Tudi jaz ga nisem. Po hitrem dogovoru z Matevžem sva se odpravila proti Predmeji, proti mestu, kjer sva nazadnje končala Transverzalo. Tam sva zavila levo proti koči Antona Bavčarja. Kmalu se je pokazala prva zaplata snega. Majhna. Pa še ena, pa še druga... Pogled s Čavna v dolino je jemal dih. Pri koči sva ubrala vsak svojo pot. Matevž v dolino jaz na Čaven, na vrh.
Da na vrh, na vrh Velikega modrasovca. Z vrha se ne vidi doline, vidi se pa celotne Alpe, Julijske in Kamniško-Savinjske. Slednje se sicer z delom sramežljivo skrivajo za Golaki, a vidi se jih le.
Pa nazaj dol. Dol do koče. In naprej gor na Kucelj in spet dol, dol na Malo goro in v naprej v Dobravlje. Kot bi mignil je minilo pet ur in 25 km.
Ni komentarjev:
Objavite komentar