Korzika-Sardinija
17.6.2007
To bo slaba reklama za Alpi Eagles letalsko družbo. A tudi slaba reklama je nekaj vredna. Mogoče mi tega ne bi bilo potrebno govoriti, če se zgodba ne bi 20 dni pozneje ponovila. No, kot resna turista sva prišla na Beneško letališče nekaj ur pred odhodom, natančneje ne več kot 6 in ne manj kot 5 ur poprej.
Pa je bilo še 4 ure, pa še 3 ,pa še 2, pa še eno, pa še kar ni bilo obvestila o čekinu. Pa sva opazila vrsto za Barcelono in sva si rekla, da bo najbolje, če tu vprašava. In je bil še en par pred nama, pa pride neka babica in vpraša, če je to vrsta za Olbio. Rečeva, oziroma nekaj podobnega, da nama je bilo v preteklosti dano poslušanje Italjanščine, vendar, da ne veva kaj želi in že se postavi pred naju, zraven pa še njen (ugibam) mož, vnukinja in še štiričlanska družina z malo Beatrice....
No zakaj nergam nad AlpiEaglesi, če se pred naju vrinejo babica, dedek, vnukinja in družina z Beatrice? 15 minut pred poletom še vedno nikjer ne piše, da polet sploh bo. Pri vseh ostalih pa je vse OK. Letalo bi rado poletelo, tukaj pa težijo najprej babici, dedku in vnukinji, nato še družini z Beatrice, ki mimogrede niso bili skupaj, zaradi kg prekomerne prtljage, ki jo Beatricina mati ne želi plačati... Ko se hočeva čekirati nas prijazna gospa na čekinu gleda in reče, da sva mela srečo, ker sva ravno ujela letalo... Nakar ugotovi, da je za nama še 50 podobnih nesrečnikov, ki niso vedeli kam spadajo...
Zaradi naše in vsesplošne varnosti bi skoraj ostala brez šotora, ki nama ga nesrečni miličniki niso pustili "pretihotapiti" kot ročno prtljago, češ da je prevelik (ostre kose šotora sva seveda pospravila v "veliko" prtljago) . Najin mali šotorček je bil prevelik. Potem pa je družina z Beatrice prešvercala XXL potovalko, ki je bila odokularno 3x večja kot naš pol metrski šotorček in ki seveda ni mogla v njej namenjen predalček na letalu. Se že splača potovati s sitno malo Beatrice.
In ker naju ima smola rada sva naslednjo urico preživela kot soseda, koga drugega kot Beatrice.
Na zgledno urejeno letališče v Olbiji na Sardiniji smo pristali s pričakovano zmerno zamudo... nekje okrog 23:30. Sonček sva dočakala kar na udobnih stolčkih na letališču.
Pa je bilo še 4 ure, pa še 3 ,pa še 2, pa še eno, pa še kar ni bilo obvestila o čekinu. Pa sva opazila vrsto za Barcelono in sva si rekla, da bo najbolje, če tu vprašava. In je bil še en par pred nama, pa pride neka babica in vpraša, če je to vrsta za Olbio. Rečeva, oziroma nekaj podobnega, da nama je bilo v preteklosti dano poslušanje Italjanščine, vendar, da ne veva kaj želi in že se postavi pred naju, zraven pa še njen (ugibam) mož, vnukinja in še štiričlanska družina z malo Beatrice....
No zakaj nergam nad AlpiEaglesi, če se pred naju vrinejo babica, dedek, vnukinja in družina z Beatrice? 15 minut pred poletom še vedno nikjer ne piše, da polet sploh bo. Pri vseh ostalih pa je vse OK. Letalo bi rado poletelo, tukaj pa težijo najprej babici, dedku in vnukinji, nato še družini z Beatrice, ki mimogrede niso bili skupaj, zaradi kg prekomerne prtljage, ki jo Beatricina mati ne želi plačati... Ko se hočeva čekirati nas prijazna gospa na čekinu gleda in reče, da sva mela srečo, ker sva ravno ujela letalo... Nakar ugotovi, da je za nama še 50 podobnih nesrečnikov, ki niso vedeli kam spadajo...
Zaradi naše in vsesplošne varnosti bi skoraj ostala brez šotora, ki nama ga nesrečni miličniki niso pustili "pretihotapiti" kot ročno prtljago, češ da je prevelik (ostre kose šotora sva seveda pospravila v "veliko" prtljago) . Najin mali šotorček je bil prevelik. Potem pa je družina z Beatrice prešvercala XXL potovalko, ki je bila odokularno 3x večja kot naš pol metrski šotorček in ki seveda ni mogla v njej namenjen predalček na letalu. Se že splača potovati s sitno malo Beatrice.
In ker naju ima smola rada sva naslednjo urico preživela kot soseda, koga drugega kot Beatrice.
Na zgledno urejeno letališče v Olbiji na Sardiniji smo pristali s pričakovano zmerno zamudo... nekje okrog 23:30. Sonček sva dočakala kar na udobnih stolčkih na letališču.
