Zmrzlina

Rožnik je vsaj za nekaj časa zmrznil.

Čaven in Vipavska dolina tudi.
Še mesto, kjer je zadnja slika posneta.

Lopovi, tatovi!

Pa se je tudi meni zgodilo, da me je zjutraj pred blokom dočakalo prazno parkirno mesto, oziroma mesto, kjer sem včeraj parkiral svoje novo/staro kolo. Najprej sem seveda pomislil na skrito kamero. Čez minuto sem še vedno stal kot vkopan in zrl v mesto kjer se je včeraj bleščalo rumeno kolo tipa Ljubljana šport, zaklenjeno z rumeno ključavnico. Že drugič je ključek na obesku ostal brez vloge. V naslednji minuti sem premišljal, če ga mogoče nisem komu posodil, če ga nisem mogoče "pozabil" na faxu. Ne, prišel sem domov. Kolo sem zaklenil, kot vsak dan.
V tretji minuti sem se sprijaznil z brezposelnostjo ključka na obesku. Pa niti 2 meseca ga nisem imel. A si res ne morete popraviti enega kolesa? Zakaj moramo stvari zaklepati? Pa kaj boste imeli od 10, najboljšem primeru 20€, ki ga boste pokasirali zanj? A se res splača? A naj se še sam vržem v to? Večkrat sem že premišljal o tem, da bi kolo "miniral". Da bi nepridiprava zaznamovalo za nekaj časa s kakim hudim ne očistljivim smradom. Lopova bi vohali na avtobusu, v kavarnici in na poti na Šmarno goro.
A bi šel na policijo? Prav bi že bilo. Kolo mi je bilo odtujeno s strani neznanega storilca, mogoče bi spet prišel v novice pod naslov "Super babica podrla tolpo". Nikogar ne krivim. Lahko bi neznanega storilca posnel, pa ga ne bi našli... Lahko bi pogledal "številko kolesa" spet ne bi pomagalo... A naj vsako staro kolo pogledam? Če je moje slučajno? Da bo ironija še večja sem drugo kolo ravno dan pred tatvino vrgel na kosovni odpad. Nihče, ga ni hotel, saj bi moral prijeti za orodje (sicer sem mnenja, da bi bilo potrebnega manj dela, kot je lomljenje ključavnice). Banda! Pa drugo kolo, ki je 3 mesece ležalo odklenjeno približno 2 m stran od mesta, od koder je bilo odtujeno moje? Zračnica je bila prazna. Nihče ga ni hotel.
Kaj naj spet naredim? Spet je najhuje pri vsem to, da nisem materialno odškodovan. Sicer ne govorim o kaki čustveni navezanosti na kolo, pač pa o dejstvu, da so mi ga odpeljali praktično izpred nosa. Spim 10 m višje in 5 m severneje. Neumno se mi zdi nabavljat novega, saj bi ga tako ali tako puščal na istem mestu, ki pač ni najbolj varno. Zakaj ga ne hranim v kolesarnici? S kolesom pridem do službenega mesta v 5 minutah, peš v nekaj več kot 10, če grem v kolesarnico, odklenem tista 3 vrata jih nazaj zaklenem nato premagam še par ovir pridem na cca. 15 minut. Bom pač spet pešačil, tolovaju pa priželim hudo prometno nesrečo z "mojim" lepim kolesom, po možnosti pa še čas za premišljanje na invalidskem vozičku, pa še kak hud smrad, ki si ga ne bo mogel sprat.
Pravim prvič - prvič so mi ga ukradli tako, da sem ga potreboval. Navadno, sem ga vedno pustil "odklenjenega", torej kot "darilo" - ko sem šel iz študenta npr... Saj vem, pretiravam, itak so skoraj vsakemu kolesarju vsaj enkrat ukradli kolo, pa ni nihče obupal... Pa to sprašujem? A je to pravi odgovor? Aha, ukradli so mi kolo, nič, grem po novega, ali pa še lepše, kot sem se zgoraj pohecal, poberem ga drugemu nesrečnežu... Zaključimo ta krog...
Prepovejmo vožnjo po mestu z avtomobili - osebno bi prepovedal vožnjo za vsa vozila z motorjem na notranje zgorevanje, ker nekatere ljubljanske "trole" res niso ekološka rešitev onesnaženja v mestih. Ja, bomo vsaj pešci/kolesarji ipd. imeli prosto pot. A kaj, ko bo potem še več koles namenjenih kraji...
Kar je huje, čeprav vsi poznamo ogromno ljudi, ki so jim kolo ukradli, osebno ne poznam nikogar, ki bi kolo tudi dobil nazaj - mogoče ga tudi jaz dobim čez 24 let :)
"Aleluja, postajamo Amerika", pravi Smolar. To je v glavnem to. Sedaj se bolje počutim.

Obiščite Ajdovščino

Vsi v Ajdovščino. Pomagajte zgraditi industrijo in prometno infrastrukturo. Spet ena zelo zabavna pogruntavščina.

Slovenia Climbing POI

Ko sem se ravno začel spravljat k pripravi Slovenia Climbing POI (Points of interest) za GPS napravice nam je slavni administrator s Plezanje.net sporočil, da je zadevo zrihtal. Sam sem hotel sicer pripraviti "download able" različico, vendar si lahko vsak sam zadevo naloži v Google Earth in potem z raznimi GPS Babeli spremeni v željeno obliko. Važno je, da nobeno plezališče ne bo več ostalo skrito in več časa bo ostalo za brušenje krempljev po skalah...

Največja sreča

Deskanje po digitalnem svetu (po resnični resničnosti) je navadno zabavno, saj smo lahko predvsem nekaj, kar v resnici nismo, oziroma smo kar bi radi bili. Ko se človek usede za monitor, prime za miško ter pritisne na kako tipko, v hipu ni več tisti nemočen človek, ki je bil nekaj trenutkov prej, ko se ni mogel upreti slastni čokoladki ali novi seriji poštnih znamk ali še huje, tisti nemočen človek, ki mu je v najslabšem možnem trenutku zmanjkal TP. Miška, tipkovnica in monitor nam dajo nadnaravno moč - močne roke in majhno rit, če smo skromni, če pa smo malo bolj samovšečni, dobimo poleg tega tudi IQ. Z močnimi rokami, majhno ritko in IQ-jem (v tem trenutku je najpomembneje, da ga imamo, kvantiteta in kvaliteta sta sekundarnega pomena) smo kmalu najmogočnejše bitje, ki je kadarkoli sedelo za monitorjem.
Lahko bi vam povedal (povedala, če želite), da sem imel včeraj probleme s parkiranjem mojega modrega helikopterja, ko sem naredil nekaj krogov po domači dvorani. Po tem sem še smučal po tej taisti dvorani. Ko sem že tridesetič drvel skozi ciljna vratca sem dobil navdih za rešitev sveta... Ja seveda... Vsemogočni jaz, ki sem zelo pameten. Lahko bi tudi rekel, da sem največji nesrečnež, ker se mi je polila limonada, ki sem jo kupil z zadnjim denarjem, ki sem ga imel. Pomagajte mi nesrečnežu, ki nimam niti za limonado, oziroma meni nesrečnici.
Ja, lahko smo kar želimo. Seveda (upam) si nihče ne želi, da bi bil nesrečnik, ki se mu je polila limonada... Lahko se pritožujemo nad zakoni, nad vremenom, žalimo kogar želimo, pametujemo, vendar le dokler nam ni treba tega dejansko nekomu povedati. Ljudje se radi hvalimo. Predvsem se radi hvalimo pred neznanci. Hvala pred znanci tako ali tako nima pomena, saj nas znanci itak poznajo in samohvala izgubi pomen. Seveda so med nami tudi primerki, ki razbijejo našo najljubšo vazo ali čajnik in nas prepričujejo, da sama sreča, ker so jo razbili oni, ker so jo razbili res v najlepšem možnem slogu. Hvalijo se z očitnim. Jaz imam najlepšo frizuro, jaz imam najmočnejši avto, jaz imam pamet, jaz sem oh in sploh. Ja, so tudi taki, ki se hvalijo pred znanci, znanci seznanjenimi z dejstvi. Pa jih to ne moti pri monologu. Če imajo ravno slabo frizuro, oziroma, če jim ne preostane nič drugega, pokažejo s prstom na nekoga drugega in rečejo - Ta je nič. Tudi sam se temu težko uprem.
V naravi ljudi je očitno to, da smo ponosni, da smo se ravno po naključju znašli ravno tukaj in to je največja sreča, ki se nam lahko zgodi. V vrtcu (tudi kasneje) se hvalimo s tem kaj ima naš ata doma in v garaži (itak pozabimo, da če nas ne bi bilo bi imel še več), potem gremo v to kaj imajo naši kolegi in njihov ata, ko to ni dovolj rečemo dobro, da smo v tej državi, ker drugje so bumbarji (sploh nekje južno), ko nas tudi država razočara, začnemo kazat s prsti na nesrečneže, ki so drugačne rase, ko niti to ne zaleže se oprimemo zadnje bilke - dobro, da sem tega spola, ker če bi bil drugega bi bil bedak.
Navdih za to pisarijo sem dobil nekje, kjer je nekdo govoril o ženskah v znanosti, češ da niso nič poštenega naredile. Očitno je ta nekdo nekoč tudi govoril o tem, kako so Afričani nazadnjaški, ker si niso znali izmisliti Kurentov, Indijci so totalni kreteni, ker ne jedo potice... Jaz sem najboljši, ker je zmagala Brazilija, jaz sem najboljši, ker je zmagal Schumacher. Ja samo, da sem jaz tukaj in mi smo najboljši. Ja najboljši sem, ker sem moški?! Ni vredno besed. Sicer sem že 8 leto na faxu, (2x sem bil na maturi), sem že skoraj v tretjem letniku, še 5 izpitov mi manjka, hodim na FDV, živim doma pri starših, najraje igram pasjanso na računalniku, včasih zmagam (ampak vedno le takrat, ko sam hočem, če zgubim, se pustim, da ne bo pomote)... OK, čestitam, ampak, najboljši, ker sem moški. (Da ne bo pomote - najboljša, ker sem ženska je ravno tako bosa). Pa ne zaradi iztega razloga kot D.M. Nekaterim pač vrvica, ki skrbi za to, da uhlji ne padejo z glave, niha s premajhno frekvenco, da bi bili sposobni. Stavek sem hotel nadaljevati, pa ga lahko tudi tukaj zaključim.
Bolj ko človek razmišlja kako bi nekaj povedal na tak način, da ne bi bil najboljši, da stvar ne bi izpadla kot samohvala in kritika drugih, težja je stvar. Najboljše je bit tiho, najlepše je biti glup. Ne morem pomagat, če sem pač res najboljši in biti najboljši je res težko... Mislim...