Zelo dolg dan

Megla. Mraz. Kot kaže se "demo" pomlad končuje in nadaljuje se zima. Čeprav se imam bolj za ljubitelja mraza kot vročine, bi govoril neresnico, če bi trdil, da se nisem navadil na pomladne temperature preteklih dni. No, v Vipavski dolini je megla. In mraz. Teme, pa že kako uro ni. Ah, pa kaj, če je megla. Po standardni poti se odpravim proti Otliškemu oknu. Zaradi različnih razlogov, sem se do izvira Hublja zapeljal z avtom v katerem me je pisk nekajkrat opozoril na nevarnost ledu na cesti. Termometer je kazal 2 °C.

Seveda sem pričakoval, da bo z višino vedno hladneje, vendar je najprej izginil mraz, nato pa še megla. Na vrhu je termometer kazal 15°C. Še več, bilo je jasno, sonce pa je ravnokar docela pogledalo izza vrhov. To je to. V standardnem slogu, da vrh brez vrha ni vrh sem skočil še na Otliški maj. Začuda, je GPS celo pot ostal operativen, no skoraj. Pred nekaj časa sem formatiral kartico in tako sem na poti spoznal, da sem ostal brez zemljevidov.Ko sem se vrnil v dolino je bil še vedno dan. No, na navaden dan ob taki uri šele začnem delovat. Nekako 9 dopoldan. Pa je prišel na misel Škocjan, Rakov, ne jama. In sva šla še tja. V splošni zmedi z Velikim in Malim mostom, kljub jasnim, z velikimi črkami napisanim pojasnilom, sva se sprehodila med obema, in še nekje naokrog. Ja ljudje se radi zmedejo.
Ko stojiš na t.i. Velikem naravnem mostu te sprašujejo, če je Veliki most še daleč, na malem obratno, in ravno tako na poti vmes. Z Golaki je podobno. Napis zmede ljudi. Lep izlet. Že drug, danes.V Ljubljani je sončno, termometer pa kaže 20°. To pa že kliče po sladoledu. Ja, v čolnarni. :(. Vsakemu od nas kdaj pa kdaj pride na misel ideja, da se je spomnil nekaj zelo dobrega, nekaj hudo oh in sploh. In, ko hočemo to idejo slavnostno objaviti, opazimo, da je na isto misel prišlo že tisoč ljudi. Podobno je s poslušanjem radia. No, sedaj mi skoraj ni potrebno razlagati, da se je vila vrsta, sladoleda željnih ljudi, praktično okrog steklenjaka. Pa nič. Bo pa to še en izmed vsakdanjih sprehodov po Tivoliju/Rožniku...
In dneva še kar ni konec. Včasih pa ga zabijemo pred TV-jem, oziroma to škatlo, v katero pravkar pisano bulim.

Japonski turisti

Kdo pravi, da so japonski turisti opremljeni z 12 kamerami in da z vsemi hkrati slikajo kar se slikat da in ne da. Ne le pravijo, to vsi vedo. Tudi sam sem to vedel, dokler ni včeraj popoldne pozvonilo. Odprem vrata in pred menoj je Japonec, turist (tako vsaj trdi), brez kamer. Namesto kamer je imel najlon vrečko napolnjeno z neke vrste pirhi. Razložil je, da že nekaj mesecev potuje po Evropi in da bi rad še naprej raziskoval. Presenečen nad pomanjkanjem fotografske opreme sem preslišal kako je ostal brez denarja, oziroma zakaj mi ponuja jajca. No, kakorkoli že, pri sebi nisem imel gotovine, čeprav me pirhi niso ne vem kako mikali. To sem mu tudi povedal, pa je rekel da bo tudi kak "snack" OK. Hm, in grem do hladilnika ter mu dam liter soka. Verjetno ga je to šokiralo bolj, kot povprečnega Evropejca šokira Japonec brez fotoaparata.
Ko zaprem vrata se zamislim. Jaz Japonske verjetno še nekaj časa ne bom videl. Sem pač suh. Pravzaprav še iz Evrope nisem šel. On pa gre na drugo stran sveta in s svojimi jajci zvoni pri vratih. No, če to res deluje... No, naslednje leto grem na Japonsko. Zvonil bom in ponujal zalivanje lončnic. "Za čukca".
Še en stereotip je padel.