Deset

Le kdo bi to lahko razumel. Tako pač je - človek je tako narejen, da se dobrih stvari naveliča, slabih se pa navadi. Kaj je bilo dobrega, česar sem se naveličal ne vem, tudi ne vem česa sem se navadil. Preveč je teh stvari. Recimo, da jih je npr. deset, oziroma vsaj deset, ali pa mogoče najmanj deset.

Kakorkoli že, desetkrat sem šel spat preden sem se navadil, oziroma bolje rečeno sprejel, no z drugimi besedami dojel, bistvo nekega sprehoda. No, da ne bi spet dolgovezil, bom le povzel deset napačnih odločitev, ki sva jih z Bagijem sprejela, kakih 10 dni nazaj.

Ko med Šodrovci (z veliko ja) omeniš Luknjo peč, se večini prikaže iskrica v očeh, obenem pa jim kazalec roke, bodisi leve bodisi desne, ampak običajno tiste s katero držijo žlico med jedjo, samodejno svareče zažuga: "To ni kar tako!". In res ni bilo.

Iz Ljubljane sva krenila razmeroma zgodaj, kot se za Šodr sekcijo Društva za tretje življenjsko obdobje spodobi. Seveda nisva bila nepripravljena, dasiravno se oba skromno imava za človeka z odličnim smislom za orientacijo. Orientirala sva se torej zgolj s pomočjo občutka in nekaj artiklov naštetih v nadaljnjih stavkih. V nahrbtniku so tako tičali opisi poti nekaterih predhodnikov, npr. Marjane&Marka  in Homo Alpinus Vulgaris-a, imenovanega Lado. Poleg teh pa so se gnetli še karte 1:50000 in 1:10000, kompas in GPS. Morebitna kavka ali svizec bi ob iskanju prigrizkov v nahrbtniku prej ko slej naletela tudi na nekaj literature, kot sta npr. Miheličevi Severni pristopi in Habjanova Brezpotja. Kaj kmalu se je izkazalo, da tudi vse to ni dovolj za uspešen prehod takoimenovane kraljevske etape poti PP.

1. Proti Polhovem Gradcu namesto proti Gorenjski

Hm, ni omembe vredno, se zgodi tudi najboljšim...

2. Kje je dolina Kot?
 
Ne bi izgubljal besed, saj še nisva izstopila iz avtomobila...

Počasi se dela dan

3. Studenec, Macesnovec

Dimniki izpod macesnov Macesnovca

Ne vem od kod ideja, ampak pri studencu sva zavila v ruševje, oz. nekaj kar bi verjetno tudi tanku izgledalo kot pot, nezgrešljiva pot. Kot bi mignil, nekje okrog sončnega vzhoda, sva 100%, in ziher, da sva na pravi poti pomalicala, in kaj kmalu nehote prišla na greben med macesni, tik pod Macesnovec, ki pa je  tokrat ostal neobiskan? Po hitrem pogledu na greben proti Dimnikom, sva se odločila da greva nazaj dol in nato spet gor do "prodnate ravnice" in dejansko nezgrešljive rdeče packe na skali ob poti. Skok čez prag je bil dobesedno hladen. Kot je bil že skoraj objet v led, no vsaj ivje, ura pa 9. Mar bi spala do 6h. Tako je, ni greha brez pokore.

Začetek PP - pika na skali, prvi skok (II-) je levo nad snežiščem

4. Gladke skale?
 
Potem pa, ob melišču "držite se leve" - tudi midva nisva našla treh gladkih skal, oziroma skal je precej, tako gladkih kot hrapavih,  pa tudi PP znak ni več tako obledel. Tukaj so se začele poličke. Za pomoč naslednjim rodovom pohodnikov sva postavila še 2 skromna možička.

Nad skokom se držimo leve strani melišča, nad ruševjem pridemo do spodnje slike

Obledel znak PP - začetek polic

5. Police

Lepe police, lepo obložene

Glede polic spet ne bi izgubljal besed. Potrebno je iskati obvoze - spodaj, ne glede na to kako vabljivo zgleda zgornja polica. Tudi nekaj PP pack se najde.

Spodaj je bolje kot zgoraj

Razgledi proti Škrlatici in sosedom (opomba, črno zgoraj niso prsti ampak streha jame)

Tu nekje so jagri tovoril žvali v dolino, mi pa navadno ženemo sebe gor

Proti koncu polic

Police niso dolge, le delno izpostavljene, en manjši podor, ki pa je "že utrjen". Toda kje  se končajo, kje je konec? Ko sva se naveličala iskanja pik sva po krajšem spustu po šodru zavila desno po lažji steni (dobra skala) - verjetno tam kot M&M (ob večjem možicu). Na vrhu je spet PP oznaka, še malo levo in že smo pri oknu. Vpis v knjigo v kozarcu. Toda kam sedaj? Poln elana je Bagi hotel na Dimnike, vendar je bila ura čas, tako da je bilo treba naprej. Še sreča.

Tu sva zavila desno naravnost gor ob večjem možicu

Na vrhu je spet PP packa v levo

Še en pogled nazaj proti policam ...

... in naprej proti Dimnikom

6. Gamsja hotela

Pogled skozi okno v Krmo

Kdor me pozna, ve, da med izgovorjene besede razmeroma redko, tako rekoč nikoli ne vrivam kletvic, niti ko je to splošno pričakovano, pa še takrat so bolj kova "ježešna", "300 kosmatih", "pismo", "strela", tu pa tam kak "šit" ali polnilo tipa "mona". No tu sem preklinjal kot stari pijanec, nekdanji mornar, trenutno zaposlen kot kočijaž (še boljše metafore se najde na spletu, npr. kot javni uslužbenec, ki mu že 10 let niso povišali plače), skratka fuL. Še sam ne vem kje sem vse pobral - vse skupaj je izgledalo, kot da bi skušal našteti vse italijanske besede, ki jih poznam. Še sreča, da nisem bil v tistem trenutku na Jesenicah, kjer bi me utegnil za tako prostaško obnašanje oglobiti mestni redar. Kaj za vraga (brez zamere) pomeni: "Naskočiš jo kar naravnost čez strmo travnato vesino (pričneš med dvema lopama - gamsjima hoteloma)."?

7. Luknja peč

Proti Luknji peči...

V glavnem splezala sva gor. No najprej malo gor po razsuti steni, nato pa jaz po isti steni nazaj dol, nato še malo doooooooooool (le kje je Lado videl pravljico na trati in take fore?, pred vsakim korakom sem se s pomanjšanima jazoma - ja enim malim jaz z napol polnim kozarcem in enim, na las podobnem prvemu le, da drži v roki napol prazen kozarec, ali naj ga izvedem ali naj kličem helikopter ali naj raje pojem malo čokolade). In okrog na vrh - med gamsjima hoteloma, OK :). Na vrhu je GPS kazal za cca. 300 m prenizko višino, vendar ker sva vedela, da imava nos za orientacijo, sva bila na vrhu. Sledi le še sestop. No pa še uživaško plezanje na sosednjo Rjavino, ki je bila tik pred nama. Toda kje je vršna polica pod previsi? 

Je kdo videl kak hotelčič? Halo?

"Je to pot?"..."Zgleda že tako, ja tu je nekdo hodil."..."Itak." Ob takih in podobnih monologih so oči iz neregularno razsutih kamnov ustvarjale gorske avtoceste. Ampak naenkrat, niti uro kasneje, tik pod oboki, se je končalo. "Joj, sem ti rekel, da to ni pot..." In take fore.

8. Luknja (2117 m)

Ko končno naletiva na luknjo - grapo, ki bi jo človek lahko mirno preskočil, če se le ne bi gospoda kova Galilejo in Newton afnala z odkrivanjem gravitacije. Treba je bilo nekoliko levo in nato desno ter navzgor, kot pravita M&M. Med tem res uživaškim plezanjem se odpre pogled na vrh Rjavine, ki je le en sam kurji troskok stran. "GPS, pa je očitno pokvarjen, čisto napačno višino kaže..." No in tako proti vrhu - le kje je tisto gamsje plesišče, se sedaj sprašujem. Še zadnji poteg in... 

Malce levo, nato v desno in navzgor ...

... spodaj pa tole zjalo - (Težavno mesto)

Greben, Macesnovec (1926) z macesni in Dimniki (2104) z ...

9. Luknja peč (2249 m)

No, tole je že bolj podobno "Zgoraj te svet po travnati polički
obrne desno v izstopni žleb (II.), ki se izteče v krotko vršno skrotje."
Pa še osamljen možic je tam.

... Ja. Dobrodošli na Luknja peči! Hm?! Kje sva pa bila  ravnokar? Glej ga zlomka, sedaj pa višinomer štima. Toda kako dol. Kje je vršna glava? Mal naprej, pa ml nazaj, leva je desna in desna je tudi desna se spustiva po tisti II. navzdol do golega grebena, čez grušč do večnih zaljubljencev in Luknje pa spet navzgor proti Rjavini. Da pa ne bi ostala brez dela sva dodala nekaj možičkov.

Sestop proti gruščnatemu slemenu

Gruščnato sleme

Luknja peč (2249 m)

V Luknji...

... pod večnima zaljubljencema

10. Rjavina (2532 m)

Zgornja polica nad Luknjo

Tedaj je bilo vse jasno,  no vsaj vreme. Še nekaj polic in mimo možičkov proti Temenu.

Pogled nazaj proti Luknji in Luknja peči

Toda preden dosežeš Teme, te travnato pobočje pokliče proti Rjavini. Neskončno travnato pobočje. Brez pravljic. Od spodaj zgleda daleč in zeleno, z vrha zgleda blizu in kamnito. In tedaj se, sprašujoč se, kdo tako zaudarja, prikaže možiček na vrhu. Možiček odrešitve. Le še nekaj zajl in smo doma. Toda na kateri Rjavini sva? Mali ali veliki? Je treba na tisto, na kateri nisva proti vzhodu ali zahodu? Glede na izkušnje izpred nekaj ur, je sosednji vrh zgledal vsaj 2 uri stran, zato sem rekel, da ne grem gor in da raje počakam spodaj. Čez manj kot 15 minut sva bila oba na njem... Ja na mali Rjavini, le 2 m nižji od predhodnice. Kako neverjetno je, kako nekaj klinov, zajl in rdečih kolobarčkov na skalah olajša človeku gibanje po hribih.

Travnato pobočje proti Rjavini

Kamniško Savinjske Alpe

Na Rjavini

Se že vidim, kako bom vam, ki si boste želeli ponoviti naš sprehod izpred desetih dni zažugal s prstom: "Ampak, da ne boš podcenjeval spusta po ferati z Rjavine, kajti že majhna neprevidnost lahko Pekel spremeni v pekel." Ampak raje ne bom. Fajn je blo. Deset dni nazaj je že. Kdaj gremo spet?

Spet komerciala

Razgledi - Triglav pa take fore

Še brez kavk

Gremo dol

Še malo nekoristnega sveta

Feratica...

... proti Peklu

Kaj je sedaj s temi desetkami, se sprašuje pozoren bralec? Ni nemožno, da gre zgolj za naključje. Toda sprehod se je zgodil 10.10.10. Le koga sem poslal v maloro ob 10:10:10? Ne vem. Vem pa zakaj se podnaslov opisa na 69. strani Miheličeve knjige glasi: "Le kaj čaka za robom?"

Rjavina iz Pekla

Še ena perspektiva dela prehojenih polic

Skoraj bi pozabil. Čeprav redko obiskana  je Luknja peč istega dne sprejela še vsaj 4 pohodnike, ki jim vsekakor gre čestitati za prehojeno pot in tudi zahvaliti, saj so nam bile v veliko pomoč pri gibanju tudi redke sveže stopinje.

Tako nekako sva bojda lutala, je reku škratek GPS
sedaj vem kje sem bil 10.10.10 ob 10:10:10

No memmory card

To, da človek občasno kaj pozabi, ni nič nenavadnega. Niti ni nič nenavadnega, če se to ne le zgodi, pač pa se dogaja. Pri vsem tem se človek tolaži z dejstvom, da se kljub dogajanju le redko kaka reč ponovi. Vzemimo banalen primer, npr. kuhanje kave. Vsak ve, da za kavo potrebujemo (ne nujno v tem vrstnem redu)

Potrebščine za pripravo kave na sprehodu

a) vir vžiga

b) gorivo

c) vodo

d) kavo

e) posodo (lahko džezva, kofatiera, ekonom lonec...)

f) gorilnik

in ostale softič zadeve, kot so npr. mleko, sladkor, žlička, skodelica, smetana itd., pa vendar se mu zgodi, da enkrat pozabi vir vžiga, drugič posodo, tretjič kavo ipd. (softič zadeve že v osnovi niso nujne). Ne pomnim, da bi kdaj pozabil 2x isto zadevo, zato sem tudi tokrat naredil zgornji seznam in odkljukal vse od A do F, spakiral nahrbtnik in se odpravil v Mižale. Da pa me ne bi že navsezgodaj zamorila stara budilka, ki navadno napoveduje pot v službo, sem jo zvečer za motivacijo prestavil na novo. Vikend je, kdaj naj človek vstane?

V tem času se sonce zbuja ob človeku prijaznih urah (7:03 opp.) zato se ga splača pričakat s kavico. "Hm", si rečem. "7, če torej vstaneš ob 4 si lahko za vzhod že na Brani s kavico", mi reče pomanjšani jaz, ki vedno čepi na desni rami in v rokah drži na pol poln kozarec. "Eh", mu odvrne, drugi pomanjšani jaz z napol praznim kozarcem z druge rame "vremenarji stavkajo, jutri sploh ne bo vremena, spomni se Golice, ne splača se tekat v meglo". Med njunim prerekanjem že padem v Mižale, kjer me ravno med krivljenjem armaturne palice, premera 8 mm, v streme v obliki tekajočega ježka iz daljave kliče: "Hajmo curice...". Tedaj je ura na mobitelu bila 4. Iz Ljubljane sem se odpravil ob 5:39, v prepričanju, da ima mali jaz z napol praznim kozarcem prav, in da lahko skočim le na Kamniško sedlo, na pijačo iz slada, hmelja, vode in kvasa.

Od doma v Kamniški Bistrici sem se odpravil približno uro kasneje. V upanju, da bom lahko naredil vsaj kak lep doprsni portret lisičke, jurčka ali kake mušnice (mogoče še nisem omenil, da sem navdušen foto-gobar) zgrabim fotoaparat na katerem čez nekaj trenutkov zasveti napis: "No memory card". Pa je umrlo upanje, ki bojda umira zadnje. Tolažilo me je le obupno vlažno vreme, toda po besedah novinarjev ni bilo pričakovati nikakršnih nevarnih vremenskih pojavov. "Sploh pa", sem si rekel: "Če bo kaj za slikat, bom že uporabil telefon". In sem ga res.

Megla pri balvanih nad "Pastirji"

Korak se je izmikal koraku in megla je postajala vedno gostejša, ko se iz meglic sramežljivo prikaže Brana in kmalu smo v megli do kolen tik nad placom imenovanim "Pri pastircih".

Sramežljiva Brana

V megli do kolen

Ker je bila koča na Kamniškem sedlu še v senci, sem se odločil, da naredim postanek ob povratku in raje čim prej dosežem sonček. Nekaj minutk počitka na sončku in hlastanje po zraku zaradi dih jemajočih pogledov mi je dalo dodatno vspodbudo za nadaljevanje poti.

Oblakci (OK, vem, da ne znam stičat fajn :))

Na vrh Brane sem se pri-kobacal nekaj minut čez 8 in čeprav sem si rekel, da ne smem pretiravati s fotkanjem s telefonom (varčevanje z baterijo in take fore), si nisem mogel kaj, da ne bi slikal fuL slik, prekrasnega dne.

 

Pogledi na hribe v bližini hitro spremenijo načrte iz povratka v kočo v vzpon na Tursko goro, kjer so me že čakale vesele kavke. Sonce je močno pripekalo, to je dejstvo. Lepo indijansko poletje. 100 m stran pa čisto neka druga zgodba - moral sem obleči 3(!) tako-imenovane ustavljalce vetra, na glavo nataknil kapo in na roke rokavice pa je komaj zaleglo. Čudna reč je ta razpored temperatur v hribih.

Ker nisem več tako rosno mlad, kot pred meseci, sem poslušal noge, ki so me namesto na Skuto in/ali Rinke usmerile čez pode do Kokrskega sedla. Toda tudi ta pot ni kratka, še manj pa lahka. Je pa lepa in cel čas nudi neverjetne poglede v zamegljeno dolino. Nekje na malih podih, v prepričanju, da sem že skoraj pri bivaku, sem si skuhal juho (ja - kave nisem imel s seboj, sem pa zato pametno vzel vrečko instant gobove juhice). Tokrat sem imel res vse kar potrebuje človek za zavretje vode, ne da bi bil Mac Gyver.

Juhica iz džezve :)

Toda balvani pod katerimi je zavrela voda za juho niso bili niti blizu novemu bivaku. Neskončno markirano brezpotje me je končno pripeljalo do novega bivaka in naprej do Cojzove koče ter nato v dolino do avtomobila. Fajn je blo, čeprav imam občutek, da jutri ne bom veliko hodil.

Novi bivak pod Grintovcem

Prehojena pot - zmanjkalo baterije, ka te ščeš