No memmory card

To, da človek občasno kaj pozabi, ni nič nenavadnega. Niti ni nič nenavadnega, če se to ne le zgodi, pač pa se dogaja. Pri vsem tem se človek tolaži z dejstvom, da se kljub dogajanju le redko kaka reč ponovi. Vzemimo banalen primer, npr. kuhanje kave. Vsak ve, da za kavo potrebujemo (ne nujno v tem vrstnem redu)

Potrebščine za pripravo kave na sprehodu

a) vir vžiga

b) gorivo

c) vodo

d) kavo

e) posodo (lahko džezva, kofatiera, ekonom lonec...)

f) gorilnik

in ostale softič zadeve, kot so npr. mleko, sladkor, žlička, skodelica, smetana itd., pa vendar se mu zgodi, da enkrat pozabi vir vžiga, drugič posodo, tretjič kavo ipd. (softič zadeve že v osnovi niso nujne). Ne pomnim, da bi kdaj pozabil 2x isto zadevo, zato sem tudi tokrat naredil zgornji seznam in odkljukal vse od A do F, spakiral nahrbtnik in se odpravil v Mižale. Da pa me ne bi že navsezgodaj zamorila stara budilka, ki navadno napoveduje pot v službo, sem jo zvečer za motivacijo prestavil na novo. Vikend je, kdaj naj človek vstane?

V tem času se sonce zbuja ob človeku prijaznih urah (7:03 opp.) zato se ga splača pričakat s kavico. "Hm", si rečem. "7, če torej vstaneš ob 4 si lahko za vzhod že na Brani s kavico", mi reče pomanjšani jaz, ki vedno čepi na desni rami in v rokah drži na pol poln kozarec. "Eh", mu odvrne, drugi pomanjšani jaz z napol praznim kozarcem z druge rame "vremenarji stavkajo, jutri sploh ne bo vremena, spomni se Golice, ne splača se tekat v meglo". Med njunim prerekanjem že padem v Mižale, kjer me ravno med krivljenjem armaturne palice, premera 8 mm, v streme v obliki tekajočega ježka iz daljave kliče: "Hajmo curice...". Tedaj je ura na mobitelu bila 4. Iz Ljubljane sem se odpravil ob 5:39, v prepričanju, da ima mali jaz z napol praznim kozarcem prav, in da lahko skočim le na Kamniško sedlo, na pijačo iz slada, hmelja, vode in kvasa.

Od doma v Kamniški Bistrici sem se odpravil približno uro kasneje. V upanju, da bom lahko naredil vsaj kak lep doprsni portret lisičke, jurčka ali kake mušnice (mogoče še nisem omenil, da sem navdušen foto-gobar) zgrabim fotoaparat na katerem čez nekaj trenutkov zasveti napis: "No memory card". Pa je umrlo upanje, ki bojda umira zadnje. Tolažilo me je le obupno vlažno vreme, toda po besedah novinarjev ni bilo pričakovati nikakršnih nevarnih vremenskih pojavov. "Sploh pa", sem si rekel: "Če bo kaj za slikat, bom že uporabil telefon". In sem ga res.

Megla pri balvanih nad "Pastirji"

Korak se je izmikal koraku in megla je postajala vedno gostejša, ko se iz meglic sramežljivo prikaže Brana in kmalu smo v megli do kolen tik nad placom imenovanim "Pri pastircih".

Sramežljiva Brana

V megli do kolen

Ker je bila koča na Kamniškem sedlu še v senci, sem se odločil, da naredim postanek ob povratku in raje čim prej dosežem sonček. Nekaj minutk počitka na sončku in hlastanje po zraku zaradi dih jemajočih pogledov mi je dalo dodatno vspodbudo za nadaljevanje poti.

Oblakci (OK, vem, da ne znam stičat fajn :))

Na vrh Brane sem se pri-kobacal nekaj minut čez 8 in čeprav sem si rekel, da ne smem pretiravati s fotkanjem s telefonom (varčevanje z baterijo in take fore), si nisem mogel kaj, da ne bi slikal fuL slik, prekrasnega dne.

 

Pogledi na hribe v bližini hitro spremenijo načrte iz povratka v kočo v vzpon na Tursko goro, kjer so me že čakale vesele kavke. Sonce je močno pripekalo, to je dejstvo. Lepo indijansko poletje. 100 m stran pa čisto neka druga zgodba - moral sem obleči 3(!) tako-imenovane ustavljalce vetra, na glavo nataknil kapo in na roke rokavice pa je komaj zaleglo. Čudna reč je ta razpored temperatur v hribih.

Ker nisem več tako rosno mlad, kot pred meseci, sem poslušal noge, ki so me namesto na Skuto in/ali Rinke usmerile čez pode do Kokrskega sedla. Toda tudi ta pot ni kratka, še manj pa lahka. Je pa lepa in cel čas nudi neverjetne poglede v zamegljeno dolino. Nekje na malih podih, v prepričanju, da sem že skoraj pri bivaku, sem si skuhal juho (ja - kave nisem imel s seboj, sem pa zato pametno vzel vrečko instant gobove juhice). Tokrat sem imel res vse kar potrebuje človek za zavretje vode, ne da bi bil Mac Gyver.

Juhica iz džezve :)

Toda balvani pod katerimi je zavrela voda za juho niso bili niti blizu novemu bivaku. Neskončno markirano brezpotje me je končno pripeljalo do novega bivaka in naprej do Cojzove koče ter nato v dolino do avtomobila. Fajn je blo, čeprav imam občutek, da jutri ne bom veliko hodil.

Novi bivak pod Grintovcem

Prehojena pot - zmanjkalo baterije, ka te ščeš