Adijo, Breskvica!
Februarja, leta 1991 je prvič zapeljala po slovenskih cestah in se je po njih varno vozila nadaljnjih 16 let in pol. Zadnjih nekaj let je tudi mene pridno prevažala po bližnji in malo manj okolici, ampak vsega lepega je enkrat konec in čas je bil, da zamenjamo ta prekrasni avtek. Seveda smo že, taki da nam je družinski avtomobil več vreden kot ostali, tako da nekako razumem kupce, ki so hodili z razinih krajev Slovenije na ogled avtomobila cenjenega na 500€, cca. 120 k starih SIT in se prerekala glede morebitnega spusta cene za 20€, ko si jim ustregel so pa hoteli še 50€ itd. Nekateri so ga celo hoteli odpeljati za polovično ceno, če jim seveda dokupimo še zimske pnevmatike. Ja seveda! A lahko tudi plačujem bencin za naslednjih 10 let?
Na avto se navežemo. Sicer je bila Breskvica tehnično last punce, pa vendar se navežemo. Prej sem imel Yugeca, modrega, z imenom Jagoda. Takrat se mi je zdel kar odličen avto, za svojih 20+let. Pa naj še kdo reče, da Yugo nije za dugo :)... Dejstvo je, da je bila Breskvica, slavni, že večkrat omenjeni avtomobil bordo barve, ameriške izdelave, torej Ford Escort Ghia v primerjavi z Jagodo prava raketa. Zimske pnevmatike. Ja.
Ker še nisva imela novega avtomobila, se nama ni mudilo s prodajo. Vsak dan je prišlo nekaj hecnih možakov z bolj ali manj hecnimi finančnimi problemi. Ko so videli, da poleg avta ne dobijo masaže in nastopa Natalije, so zabrundali, da je predrago in da potrebujejo avto za zimo... Kaj vse lahko vidiš na 16 let starem avtu in zbijaš ceno... Od Jagode sem predvsem pričakoval to, da bo vsaj, ko je bilo delno nujno, vžgala. Brisalci in ostali luksuz so bili sekundarnega pomena. Podobne reči sem pričakoval od Breskvice, s to razliko da sem poleg vžiga hotel še brisalce, luči, radio, ipd... Vse to je imela. Pa pridejo možaki in se čudijo, da ni klime, da ni električnega pomika šibedaha, da ni servota, da ni ABS-a, ESP-ja in podobne navlake... seveda za 200 € v 16 let starem avtu. No zmaga pa je verjetno v tem, ko je nekdo ugotovil, da ni dizel. Raznorazni strokovnjaki pregledajo avto in vidijo kar hočejo. Nekateri so celo začutili servo volan, spet drugi so ugotovili, da ima električni vbrizg goriva, drugi so se veselili karburatorja... Sam sem tak strokovnjak za avtomobile, da sem približno seznanjen s tem kam se vlije tekočina za čiščenje vetrobranskih stekel in tukaj se moje znanje nekako konča. Podobno je bilo z večino oglednikov, le da si tega pač niso priznali.
Vzporedno s ponujanjem svojega avtomobila sva začela iskati zamenjavo. Tudi tukaj je bilo precej cvetk. Za nakup/prodajo avtomobila potrebuješ predvsem veliko časa in potrpljenja. Predvsem mi še vedno ni jasno zakaj je nakup/prodaja avtomobila taka muka. Glede cvetk pri najinem ogledovanju bi omenil zgolj zadevo, ko je bil 2 leti star avtomobil japonske izdelave, sicer opremljen s klimatsko napravo, vendar se je ta nahajala v prtljažniku...
Pri iskanju novega avtomobila sva zamenjala vlogo in sedaj sva midva iskala napake. S pridobljenimi "izkušnjami" sva iskala praske in rjo vendar sva se kmalu zavedla, da se bova z avtom predvsem vozila in ne hodila na lepotna tekmovanja, tako da sva praske kmalu zanemarila. Če lahko dobiš nekaj let star avto za manj kot tretjino cene novega, si pač rečeš, da je popravilo tistih nekaj praskic vredno 2/3+ vrednosti avtomobila... Nekateri tega ne razumejo niti pri 16 let starem avtomobilu...
Dovolj je bilo brskanja po internetu in detektivskega iskanja primernih avtomobilov. Odšla sva na slavni sejem rabljenih vozil na Viču. Veselica! Ljudje z vseh vetrov preprodajajo rabljeno pločevino. Po večurnem sprehajanju sva spoznala, da tu ni nič za naju.
Ko sva ugotovila, da je večina "zasebnikov" - takih, kot sva midva pri prodaji Breskvice sva se odločila, da pogledava k "profesionalnim" prodajalcem rabljenih avtomobilov. Tu so cene proti pričakovanjem celo nižje od "zasebnih", navadno pa ti dajo tudi nekaj malega garancije. Tako sva prišla do Snežinke - avtomobila, italijanske izdelave, bele barve... Skoraj nasprotje tistega kar sva iskala... Sumljivo nizko število prevoženih kilometrov, preveč opreme in nasploh vse sumljivo v najlepšem redu. Avto kupiva ne da bi ga prej preizkusila. Rekli so, da naj ga pripeljeva nazaj, če bo kaj narobe. In sva res in so začuda popravili, čeprav še vedno čakava na popravilo rezervnega ključa.
Ko sva že imela Snežinko, sva se odločila, da odpeljeva Breskvico na Sejem. Spretni preprodajalci avtomobilov so veselo ponujali 100€ in se zmrdavali nad najino ceno 450. Poleg Breskvice je bil beli avtomobil nemške izdelave, verzija 2, 200 k + km, letnik 87 z minimalno ceno 600€ in tja sva jih napotila. En možak je bil tako navdušen nad Breskvico, da je ponudil kar 200€, potem pa je za vsako napako, ki jo je našel dodal 20€ in tako smo prišli do zneska 300. Škoda, da ni razbita sem si mislil, mogoče bi nam plačal tisočaka :). Pa smo se dogovorili s fantom, ki je zgledal precej "pošteno" v primerjavi z ostalimi tipičnimi Slovaki.
Dejstvo je, da bi Breskvico lahko prodali že prej, če bi bili pripravljeni dovoliti novemu lastniku odhod z njo brez, da bi jo poprej zavaroval. Tako smo se s fantičem dogovorili, da ga pripeljemo naslednji dan in naredimo prepis itd. Nesrečni sejem se namreč odvija na nedeljo. Ob tej priložnosti apeliram na notarje in zavarovalne agente ipd. ljudi naj gredo na sejem in ponudijo svoje usluge. V primeru, da to že nekdo počne naj presliši apel. Kdo bi razumel dejstvo, da se na sejmu nahaja nekaj tisoč ljudi z željo prodaje/nakupa vozila, ampak lahko vse potrebno uredijo šele naslednji dan?
Torej naslednji dan sva se s fantičem dobila ampak se je zapletlo s pogodbo, ker na njej ni bilo stalnega naslova, poleg tega pa je gospa komplicirala s plačilom davka, ki ga je baje potrebno poravnati v 15 dneh... Na koncu je prišlo do tega, da sem fantiču izročil ključe ne da bi avtomobil zavaroval z namenom, da bi se odpeljal v Ajdovščino in tam opravil potrebne birokratske zadeve.
Ko ga po dveh urah nismo mogli dobiti na telefon smo se zbali, da je z avtomobilom pobegnil, možje v modrem, pa niso mogli podati nobenih informacij...
Zvečer smo prišli do ugotovitve, da je prišlo do prometne nezgode. Kriv je bil seveda naš nadobudni fantič. Tako smo si s prodajo naše drage Breskvice naredili precejšnjo škodo. Če bi jo odpeljali naravnost na odpad, bi bili v plusu. Če k vsemu prištejem še izgubljen čas s prerekanjem z "razočaranimi" kupci s finančnimi težavami je minus še toliko večji. Sedaj sem vesel, da sem drago Jagodo predal naravnost jeklenim čeljustim na odpadu.
Da bo ironija še večja smo za zimske pnevmatike za Snežinko plačali celotno vrednost Breskvice.
Na avto se navežemo. Sicer je bila Breskvica tehnično last punce, pa vendar se navežemo. Prej sem imel Yugeca, modrega, z imenom Jagoda. Takrat se mi je zdel kar odličen avto, za svojih 20+let. Pa naj še kdo reče, da Yugo nije za dugo :)... Dejstvo je, da je bila Breskvica, slavni, že večkrat omenjeni avtomobil bordo barve, ameriške izdelave, torej Ford Escort Ghia v primerjavi z Jagodo prava raketa. Zimske pnevmatike. Ja.
Ker še nisva imela novega avtomobila, se nama ni mudilo s prodajo. Vsak dan je prišlo nekaj hecnih možakov z bolj ali manj hecnimi finančnimi problemi. Ko so videli, da poleg avta ne dobijo masaže in nastopa Natalije, so zabrundali, da je predrago in da potrebujejo avto za zimo... Kaj vse lahko vidiš na 16 let starem avtu in zbijaš ceno... Od Jagode sem predvsem pričakoval to, da bo vsaj, ko je bilo delno nujno, vžgala. Brisalci in ostali luksuz so bili sekundarnega pomena. Podobne reči sem pričakoval od Breskvice, s to razliko da sem poleg vžiga hotel še brisalce, luči, radio, ipd... Vse to je imela. Pa pridejo možaki in se čudijo, da ni klime, da ni električnega pomika šibedaha, da ni servota, da ni ABS-a, ESP-ja in podobne navlake... seveda za 200 € v 16 let starem avtu. No zmaga pa je verjetno v tem, ko je nekdo ugotovil, da ni dizel. Raznorazni strokovnjaki pregledajo avto in vidijo kar hočejo. Nekateri so celo začutili servo volan, spet drugi so ugotovili, da ima električni vbrizg goriva, drugi so se veselili karburatorja... Sam sem tak strokovnjak za avtomobile, da sem približno seznanjen s tem kam se vlije tekočina za čiščenje vetrobranskih stekel in tukaj se moje znanje nekako konča. Podobno je bilo z večino oglednikov, le da si tega pač niso priznali.Vzporedno s ponujanjem svojega avtomobila sva začela iskati zamenjavo. Tudi tukaj je bilo precej cvetk. Za nakup/prodajo avtomobila potrebuješ predvsem veliko časa in potrpljenja. Predvsem mi še vedno ni jasno zakaj je nakup/prodaja avtomobila taka muka. Glede cvetk pri najinem ogledovanju bi omenil zgolj zadevo, ko je bil 2 leti star avtomobil japonske izdelave, sicer opremljen s klimatsko napravo, vendar se je ta nahajala v prtljažniku...
Pri iskanju novega avtomobila sva zamenjala vlogo in sedaj sva midva iskala napake. S pridobljenimi "izkušnjami" sva iskala praske in rjo vendar sva se kmalu zavedla, da se bova z avtom predvsem vozila in ne hodila na lepotna tekmovanja, tako da sva praske kmalu zanemarila. Če lahko dobiš nekaj let star avto za manj kot tretjino cene novega, si pač rečeš, da je popravilo tistih nekaj praskic vredno 2/3+ vrednosti avtomobila... Nekateri tega ne razumejo niti pri 16 let starem avtomobilu...
Dovolj je bilo brskanja po internetu in detektivskega iskanja primernih avtomobilov. Odšla sva na slavni sejem rabljenih vozil na Viču. Veselica! Ljudje z vseh vetrov preprodajajo rabljeno pločevino. Po večurnem sprehajanju sva spoznala, da tu ni nič za naju.
Ko sva ugotovila, da je večina "zasebnikov" - takih, kot sva midva pri prodaji Breskvice sva se odločila, da pogledava k "profesionalnim" prodajalcem rabljenih avtomobilov. Tu so cene proti pričakovanjem celo nižje od "zasebnih", navadno pa ti dajo tudi nekaj malega garancije. Tako sva prišla do Snežinke - avtomobila, italijanske izdelave, bele barve... Skoraj nasprotje tistega kar sva iskala... Sumljivo nizko število prevoženih kilometrov, preveč opreme in nasploh vse sumljivo v najlepšem redu. Avto kupiva ne da bi ga prej preizkusila. Rekli so, da naj ga pripeljeva nazaj, če bo kaj narobe. In sva res in so začuda popravili, čeprav še vedno čakava na popravilo rezervnega ključa.
Ko sva že imela Snežinko, sva se odločila, da odpeljeva Breskvico na Sejem. Spretni preprodajalci avtomobilov so veselo ponujali 100€ in se zmrdavali nad najino ceno 450. Poleg Breskvice je bil beli avtomobil nemške izdelave, verzija 2, 200 k + km, letnik 87 z minimalno ceno 600€ in tja sva jih napotila. En možak je bil tako navdušen nad Breskvico, da je ponudil kar 200€, potem pa je za vsako napako, ki jo je našel dodal 20€ in tako smo prišli do zneska 300. Škoda, da ni razbita sem si mislil, mogoče bi nam plačal tisočaka :). Pa smo se dogovorili s fantom, ki je zgledal precej "pošteno" v primerjavi z ostalimi tipičnimi Slovaki.
Dejstvo je, da bi Breskvico lahko prodali že prej, če bi bili pripravljeni dovoliti novemu lastniku odhod z njo brez, da bi jo poprej zavaroval. Tako smo se s fantičem dogovorili, da ga pripeljemo naslednji dan in naredimo prepis itd. Nesrečni sejem se namreč odvija na nedeljo. Ob tej priložnosti apeliram na notarje in zavarovalne agente ipd. ljudi naj gredo na sejem in ponudijo svoje usluge. V primeru, da to že nekdo počne naj presliši apel. Kdo bi razumel dejstvo, da se na sejmu nahaja nekaj tisoč ljudi z željo prodaje/nakupa vozila, ampak lahko vse potrebno uredijo šele naslednji dan?
Torej naslednji dan sva se s fantičem dobila ampak se je zapletlo s pogodbo, ker na njej ni bilo stalnega naslova, poleg tega pa je gospa komplicirala s plačilom davka, ki ga je baje potrebno poravnati v 15 dneh... Na koncu je prišlo do tega, da sem fantiču izročil ključe ne da bi avtomobil zavaroval z namenom, da bi se odpeljal v Ajdovščino in tam opravil potrebne birokratske zadeve.
Ko ga po dveh urah nismo mogli dobiti na telefon smo se zbali, da je z avtomobilom pobegnil, možje v modrem, pa niso mogli podati nobenih informacij...
Zvečer smo prišli do ugotovitve, da je prišlo do prometne nezgode. Kriv je bil seveda naš nadobudni fantič. Tako smo si s prodajo naše drage Breskvice naredili precejšnjo škodo. Če bi jo odpeljali naravnost na odpad, bi bili v plusu. Če k vsemu prištejem še izgubljen čas s prerekanjem z "razočaranimi" kupci s finančnimi težavami je minus še toliko večji. Sedaj sem vesel, da sem drago Jagodo predal naravnost jeklenim čeljustim na odpadu.
Da bo ironija še večja smo za zimske pnevmatike za Snežinko plačali celotno vrednost Breskvice.
