Jel Erik pojeo bananu?

Ljubljana-Beograd "Startamo ob enih in smo tam pred sedmo" smo se določili in štartali iz Ljubljane malo po petih. Žur po poti do hrvaško-srbske meje, kjer nas ustavi resen carinik. "Hm... Mauro... pompejo... Mauru je potekla viza!" je začel nekaj nergati. Rahlo zmedeni smo se spogledali in se skušali spomniti, če smo kje opazili, da Mehičani potrebujejo vizo za Srbijo... Nakar mu zvoni telefon, nekaj omeni Maura... in prime v roke Erikov potni list... in še bolj resno kot prej vpraša "Jel Erik pojeo bananu?". "Pa kdje ste našli ove Mehikance?" nas še pobara. Še vedno je imel na obrazu precej resen izraz. "Pa, sa fakultete" mu odgovori Miha, "građevina". Ob omembi građevina pa je carinik prasnil v huronski smeh, če se temu še tako reče, in nam vrnil dokumente.

Potem smo se še nekaj lovili po Beogradu in ob 23h relativno enostavno našli hostel Belgrade, kjer smo nameravali preživeti noč. O zapletih s parkiranjem in transportu prtljage, dežnikih, zrelih figah, in stoenki pa mogoče kdaj napišem trilogijo, ali pa vsaj sonetje nesreče, vsekakor pa ti presegajo področje tega bloga.

Potem smo si pa rekli da gremo pogledat ta opevani Belgrade Night Life. Začeli smo kar fajn: pica, tuj pir, skoraj bi šli še v Mkdonalds pogledat... Nič... vse zaprto, dež... kje so splavi? se sprašujemo in se odpravimo proti hostlu. Tedaj pa iz stranske uličice kot iz Malega radia zadoni znani melos. Noge so nas kar same odnesle v smeri melodije, ki je bila na las podobna Saškinemu Janu. Mali lokal je pokal po fugah (op. lokal s šivi bi bil v bistvu šotor), noter pa kontrabas, violina, boben, za harmoniko nisem ziher, in take fore. No en mojster vseeno reče, da ima mizo za nas in glej ga zlomka res jo je imel. Tam smo se usedli ,da bi nekaj spili, pa so nam dali neko slano reč za jest, ki je storla želodcu klicat po dodatni pijači. Med samospraševanjem zakaj je žajfa na wc-ju tečna (op. tečni sapun, t.j. najboljše darilo, ki ga lahko podarite prijatelju, ki je v zaporu) je čas hitro minil, muzika je utihnila, in hoteli so nas nagnati iz betule. Ob spoznanju, da vsebuje naša ekipa kapetana Mexico in banananjama takisto iz Mehike, El Dorada in enga Šveda, so se hitro premislili in vrgli na mizo še rundo pira in rakije. Škratek v fotiču je več ali manj zbrano risal na spominsko kartico dogodke, ki se niso ohranili v našem spominu. Model, varnostnik, na las podoben Vesu iz Teatra paradižnik in NMK, v družbi nekaj deklet, pa je povedal sledeči vic:

Sjede Slovenac i Srb na vozu. Kad odjednom uzme Srb jabuku iz torbe. "Kaj je to?" pita ga Slovenac. "Pa jabuka." kaže Srb, a Slovenac: "Pri nas, v Fructalu, jabolka takšna" (pri tem z rokami nakaže velikost, ki bolj kot jabolku ustreza žogi za zorbanje.). Za neko vreme Srb iz torbe izvuče krušku. "Kaj je to?" opet znatiželjan Slovenac. "Pa kruška." kaže Srb. "Pri nas, v Fructalu, hruške takšne" (spet z rokami nakaže nekaj kar bi na prvo žogo, če bi se igrali pantomimo, imeli za eno izmed večjega para zračnic na Zetorju, Fergusonu, John Deere al pa katerem koli traktorju podobnega tipa.). Pa onda Srb izvuče lubenicu, i Slovenac opet: "Kaj pa je to?". A Srb kaže: "Ribizla ...". (op. sledilo je še nekaj kletvic, ki ne spadajo v eter, oz. presegajo nivo izražanja avtorja tega objektivnega potopisnega poročila) .