Tudi to je transverzala

Planina, Erzelj, Čehovini, Večkoti, Koboli, Kobdilj... Kdor ve o čem govorim v mislih nadaljuje Kopriva, Skopo... in nekaj takega sva tudi midva imela v mislih. Zakaj pa ne Štanjel? In sva zavila, desno, namesto levo.

Šele nato je so sledile: Kobdilj, Kopriva, Skopo, Dutovlje, Tomaj, Križ in Šmarje... Sežana...itd. Pa zakaj ne Socerb? In sva zavila, desno. V skladu s poklicno deformacijo sem škratku, ki prebiva v telefonu pokazal še Črno-kalski viadukt.Škratek je ob tem pogledu omagal in ni hotel več risati sličic... Potem sva zavila še do konca transverzale (Ankaran) in naprej do Debelega Rtiča. Pa še do Pirana.

O Planinski transverzali oziroma Slovenski planinski poti lahko zvemo več na Wikipediji.

Prepovedano za pse in aao

2.2.2007 - Petek Lihi, oziroma sodi del predizbora za evrovizijsko popevko radiotelevizije slovenija se je počasi iztekal, ko sta Miha in Matic začela z novo partijo šaha. V majlu izpred nekaj dni je sicer pisalo, da je najhujša poškodba, ki se ti lahko pripeti pri igranju šaha, izpah čeljusti zaradi zehanja, toda sam bi si med igranjem omenjene igre skoraj iztaknil oko. Med dokaj napeto igro mi je pogled obstal pod mizo, kjer je ležalo nekaj, kar je bilo na las podobno sličici iz žvečilnih gumijev ČungaLunga številka 324. Kot strasten zbiralec omenjenih sličic sem nepazljivo segel po nji in se v zadnjem trenutku ustavil z očesom nad figuro bele kraljice...Oskrbnica je ukazala spanje ob 22h. Štirim nadobudnim pohodnikom nam jasna, z luno osvetljena, noč ni dovolila spanca, zato smo se odpravili na Primorsko. Med potjo sem skušal narediti nekaj nočnih fotografij s pomočjo stativa okrašenega s sliko gamsa, pa so vse bolj spominjale na fotografije posnete po dnevi kot ponoči, tako svetlo je bilo. Ko smo prestopili mejo s Primorsko je Miha, podobno kot McGyver potegne SilverTejp, iz oprijetih hlač potegnil steklenico primorske kapljice, jaz sem pa še naprej nadaljeval svoj boj z mlini, oziroma s svetlobo.Veselje je kmalu zamenjala skrb v zvezi s tem, kar se je sicer Mihu zgodilo naslednji dan, da bi ostali zaklenjeni zunaj. Tadeju se je kar smejalo, mene pa je misel na na spalko "extreme + 16" še dodatno shladila. Na srečo so bila vrata koče še odklenjena.3.2.2007 -Sobota "Pa kaj morajo res čisto vsi na WC sredi noči?" sem si mislil ob ropotu čevljev, ki je prihajal iz temne teme. Ker sem imel občutek, da sem se nekako naspal sem se odločil, da naslednjega povzročitelja hrupa pobaram po času. In res pride hrup in povprašam in že obžalujem... Pa ravno lažniva Maja je morala biti. "10:30", je odgovorila s tako mero prepričljivosti, da bi še morebiten kužek verjel, da je zadeva, ki jo drži v roki mikrovalovka in ne klobasa kot meni on. Verjel sem ji. Spet. Ura je bila 7:30. Ker sem bil že odpravljen, se nisem vrnil v posteljo pač pa sem jo mahnil na zajtrk. Kavici je sledil izhod na zrak, kjer smo s pomočjo nazornih demonstracij tovariša in pomagačev skušali absorbirati čim več znanja uporabnega za gibanje v zimskih gorah. Potem je vsak tečajnik po enkrat padel v ledeniško razpoko, bil rešen, rešil drugega in kao abzajlal. Potem pa tema. No sprehodu je sledila tema. Temi je sledil ponoven sprehod na primorsko stran. Dilema glede Ajdovske deklice se je s tem dokončno razrešila, pravzaprav je šele tedaj nastala, razrešila se je naslednjega dne. Istega večera smo si zaželeli diasov. To so bili končno tisti pravi, težko pričakovani diasi tovariša Mihe. Pa smo v roke dobili kitaro, pa smo začeli v stilu Gornjegrajskega amaterskega pevskega zbora obratno-sorazmerno z zaužito pijačo izgubljati občutek za besedilo, glasbo in predvsem čas. Oskrbnica je zahtevala mir ob desetih, ob enih pa je nekdo ubogega Miha zaklenil ven iz hiše, kar ga je sililo v metanje kep v okno. Ob enih je oskrbnica dejala, da če bi vsaj lepo peli, bi še dovolila, sam tole dretje, da je pa preveč. Lepo vas prosim. Prejšnji večer je pa gledala Emo...4.2.2007 -Nedelja Osel gre le enkrat na led, jaz pa ne več kot trikrat, zato sem namesto, da bi vprašal za uro, zjutraj raje slikal strop in pogledal lastnosti slike. Ura je bila ravno dovolj za zajtrk. Pa smo šli. Na pohod. Lepo v vrsti. Vsi po vrsti smo se bali lukenj v hlačah, ki bi jih morebitna neprevidnost lahko naredila z derezami. Pot na vrh, oziroma na oba vrhova je minila razmeroma hitro. Nihče ni hotel slišati ničesar o "Smrt Matičarjem". Na vrhu je bilo kup ljudi, nas sicer cca 20, pa smo vseeno bili v manjšini. Spet je bilo tam tudi nekaj kavk, razgled in gasilska fotka. Pa smo šli nazaj. Namesto za počitek smo čas izkoristili za drsanje in ustavljanje. Z nogami naprej, z glavo naprej prsno, z glavo naprej hrbtno. Na eni izmed spodnjih strmin smo nekateri globoko v sebi odkrili skrite pingvinje gene. To pač nekako pomeni drsanje z glavo naprej, nekako kot pingvin. In smo prišli do prelaza, zadnji del pač po riti. Po enem daljših toboganov pri nas. In sem preveril stanje hlač. Še so bile tam. Pa lukenj ni bilo v njih, pa lukenj ni bilo v gamašah. In kot že stokrat... Ne hvali dneva preden se naslednji dan ne zbudiš ... Ko sem spravljal dereze sem si strgal vetrovko na prsih. Vem da imam včasih smolo, ampak tako? Še spakirali smo se in pičili, eni v pizzerijo drugi domov. Pa lepa hvala. Na vrata Erjavčeve koče pa napis "prepovedano za pse in aao".

Še več slik na PSRMB.