Športni dan
A je še sneg v hribih? A je že sneg v hribih? Hecen čas, ta pomlad. A gremo kam, al ne gremo nikamor? Gremo na steno, al bi šli kaj v gore? "Na Sleme pejte" je rekla pamet z druge strani g-Talka in sem jo poslušal.
![]() |
A je še sneg v hribih? |
"Is it 2000 mothers?"
"Yup"
"OK, then. Let's go!"
Hribi so krasni, zakaj smo jim sploh nadeli številke? A je res pomembna višina vrha?
"Why don't we go to Triglav?"
"WTF?"
"Dobro," rečem, "če se mi bo v katerem koli trenutku zdelo le malo nevarno se obrneva. Vela?"
"OK, like hundred mothers!"
"Crazy music!"
Pot, ki je od začetka prav prebrisano speljana skozi strm gozd, naju kmalu pripelje do planine, ki ji pravimo Vrtaška planina. Pri njej ne obstaneva niti za trenutek.
"There, in the clouds. Behind the Doors."
![]() |
Nekaj snega je še... |
"Is it 2000 mothers?"
"No, but just 102 mothers less"
"Then no!"
Odziv je na las podoben odzivu, ki bi ga pričakoval od drugega znanca v podobni situaciji. No pa pojdiva levo. Snega je še nekaj. Sledi pa ni.
Je to markacija?
Kaj pa tisto?
A GPS dela?
Kje mam karto?
A bi že jedel?
A bi že jedel?
Ob takih in drugačnih monovprašanjih sem se odločil, da zavijeva na desno, gor na sedlo med Votlim slemenom in Slemenom. Pa po grebenu. Žaga Rjavine se je počasi izmikala oblačni strehi. Oblaki so bili le nekaj metrov nad nama, ko sva se potočkala na vrhu. Čudn. Letos se ni še nihče vpisal v knjigo gostov.
"No."
"How about now?"
"I have legs"
"I see."
Pojeva in greva dol, ko zvoni telefon.
"A gremo kaj plesat?"
"Sedaj?"
"No, jaz sem sicer na Slemenu..."
"Aaa..."
"Ampak, se dobimo v Preddvoru čez 2 uri"
In res smo, sicer zahvaljujoč obvozom, tri, ure kasneje poplesavali v plesališču Preddvor. Pa še je bil dan, še je bilo svetlo. Slehernemu, ki bi mi ob svitu tega dne dejal, da bom ta dan izkusil nekaj čisto novega, bi se prav nesramno zasmejal v brk. Sama sreča, da niso kovači pregovorov nekega dne, skovali reka, da se nasmehov v brkih največ poje, ker bi verjetno tega večera prev neprijetno izkašljeval brke. Zarečenega kruha pa mi tako ali tako ni bilo potrebno izkašljevati. Namesto standardne pizze tipo Kraška mi je v oči padla pica tipo Vegetarjanska... To je bilo nekaj čisto novega. Opogumljen z novo izkušnjo sem kaj kmalu zaspal. V želji, da bi v sanjah srečal Toneta Pavčka s psom nad škarpo, sem dremež popolnoma nenamensko raztegnil do, za tipičnega lačnega Ljubljančana, razmeroma pozne ure. Da pa dan ne bi izginil kot kafra, sem naredil še krog s kolesom. Okrog Ljubljane. V peto mi je uspelo ne zgrešiti PST. Dve rdeči piki za en vikend sploh ni švoh.