Največja sreča
Deskanje po digitalnem svetu (po resnični resničnosti) je navadno zabavno, saj smo lahko predvsem nekaj, kar v resnici nismo, oziroma smo kar bi radi bili. Ko se človek usede za monitor, prime za miško ter pritisne na kako tipko, v hipu ni več tisti nemočen človek, ki je bil nekaj trenutkov prej, ko se ni mogel upreti slastni čokoladki ali novi seriji poštnih znamk ali še huje, tisti nemočen človek, ki mu je v najslabšem možnem trenutku zmanjkal TP. Miška, tipkovnica in monitor nam dajo nadnaravno moč - močne roke in majhno rit, če smo skromni, če pa smo malo bolj samovšečni, dobimo poleg tega tudi IQ. Z močnimi rokami, majhno ritko in IQ-jem (v tem trenutku je najpomembneje, da ga imamo, kvantiteta in kvaliteta sta sekundarnega pomena) smo kmalu najmogočnejše bitje, ki je kadarkoli sedelo za monitorjem.
Lahko bi vam povedal (povedala, če želite), da sem imel včeraj probleme s parkiranjem mojega modrega helikopterja, ko sem naredil nekaj krogov po domači dvorani. Po tem sem še smučal po tej taisti dvorani. Ko sem že tridesetič drvel skozi ciljna vratca sem dobil navdih za rešitev sveta... Ja seveda... Vsemogočni jaz, ki sem zelo pameten. Lahko bi tudi rekel, da sem največji nesrečnež, ker se mi je polila limonada, ki sem jo kupil z zadnjim denarjem, ki sem ga imel. Pomagajte mi nesrečnežu, ki nimam niti za limonado, oziroma meni nesrečnici.
Ja, lahko smo kar želimo. Seveda (upam) si nihče ne želi, da bi bil nesrečnik, ki se mu je polila limonada... Lahko se pritožujemo nad zakoni, nad vremenom, žalimo kogar želimo, pametujemo, vendar le dokler nam ni treba tega dejansko nekomu povedati. Ljudje se radi hvalimo. Predvsem se radi hvalimo pred neznanci. Hvala pred znanci tako ali tako nima pomena, saj nas znanci itak poznajo in samohvala izgubi pomen. Seveda so med nami tudi primerki, ki razbijejo našo najljubšo vazo ali čajnik in nas prepričujejo, da sama sreča, ker so jo razbili oni, ker so jo razbili res v najlepšem možnem slogu. Hvalijo se z očitnim. Jaz imam najlepšo frizuro, jaz imam najmočnejši avto, jaz imam pamet, jaz sem oh in sploh. Ja, so tudi taki, ki se hvalijo pred znanci, znanci seznanjenimi z dejstvi. Pa jih to ne moti pri monologu. Če imajo ravno slabo frizuro, oziroma, če jim ne preostane nič drugega, pokažejo s prstom na nekoga drugega in rečejo - Ta je nič. Tudi sam se temu težko uprem.
V naravi ljudi je očitno to, da smo ponosni, da smo se ravno po naključju znašli ravno tukaj in to je največja sreča, ki se nam lahko zgodi. V vrtcu (tudi kasneje) se hvalimo s tem kaj ima naš ata doma in v garaži (itak pozabimo, da če nas ne bi bilo bi imel še več), potem gremo v to kaj imajo naši kolegi in njihov ata, ko to ni dovolj rečemo dobro, da smo v tej državi, ker drugje so bumbarji (sploh nekje južno), ko nas tudi država razočara, začnemo kazat s prsti na nesrečneže, ki so drugačne rase, ko niti to ne zaleže se oprimemo zadnje bilke - dobro, da sem tega spola, ker če bi bil drugega bi bil bedak.
Navdih za to pisarijo sem dobil nekje, kjer je nekdo govoril o ženskah v znanosti, češ da niso nič poštenega naredile. Očitno je ta nekdo nekoč tudi govoril o tem, kako so Afričani nazadnjaški, ker si niso znali izmisliti Kurentov, Indijci so totalni kreteni, ker ne jedo potice... Jaz sem najboljši, ker je zmagala Brazilija, jaz sem najboljši, ker je zmagal Schumacher. Ja samo, da sem jaz tukaj in mi smo najboljši. Ja najboljši sem, ker sem moški?! Ni vredno besed. Sicer sem že 8 leto na faxu, (2x sem bil na maturi), sem že skoraj v tretjem letniku, še 5 izpitov mi manjka, hodim na FDV, živim doma pri starših, najraje igram pasjanso na računalniku, včasih zmagam (ampak vedno le takrat, ko sam hočem, če zgubim, se pustim, da ne bo pomote)... OK, čestitam, ampak, najboljši, ker sem moški. (Da ne bo pomote - najboljša, ker sem ženska je ravno tako bosa). Pa ne zaradi iztega razloga kot D.M. Nekaterim pač vrvica, ki skrbi za to, da uhlji ne padejo z glave, niha s premajhno frekvenco, da bi bili sposobni. Stavek sem hotel nadaljevati, pa ga lahko tudi tukaj zaključim.
Bolj ko človek razmišlja kako bi nekaj povedal na tak način, da ne bi bil najboljši, da stvar ne bi izpadla kot samohvala in kritika drugih, težja je stvar. Najboljše je bit tiho, najlepše je biti glup. Ne morem pomagat, če sem pač res najboljši in biti najboljši je res težko... Mislim...
Lahko bi vam povedal (povedala, če želite), da sem imel včeraj probleme s parkiranjem mojega modrega helikopterja, ko sem naredil nekaj krogov po domači dvorani. Po tem sem še smučal po tej taisti dvorani. Ko sem že tridesetič drvel skozi ciljna vratca sem dobil navdih za rešitev sveta... Ja seveda... Vsemogočni jaz, ki sem zelo pameten. Lahko bi tudi rekel, da sem največji nesrečnež, ker se mi je polila limonada, ki sem jo kupil z zadnjim denarjem, ki sem ga imel. Pomagajte mi nesrečnežu, ki nimam niti za limonado, oziroma meni nesrečnici.
Ja, lahko smo kar želimo. Seveda (upam) si nihče ne želi, da bi bil nesrečnik, ki se mu je polila limonada... Lahko se pritožujemo nad zakoni, nad vremenom, žalimo kogar želimo, pametujemo, vendar le dokler nam ni treba tega dejansko nekomu povedati. Ljudje se radi hvalimo. Predvsem se radi hvalimo pred neznanci. Hvala pred znanci tako ali tako nima pomena, saj nas znanci itak poznajo in samohvala izgubi pomen. Seveda so med nami tudi primerki, ki razbijejo našo najljubšo vazo ali čajnik in nas prepričujejo, da sama sreča, ker so jo razbili oni, ker so jo razbili res v najlepšem možnem slogu. Hvalijo se z očitnim. Jaz imam najlepšo frizuro, jaz imam najmočnejši avto, jaz imam pamet, jaz sem oh in sploh. Ja, so tudi taki, ki se hvalijo pred znanci, znanci seznanjenimi z dejstvi. Pa jih to ne moti pri monologu. Če imajo ravno slabo frizuro, oziroma, če jim ne preostane nič drugega, pokažejo s prstom na nekoga drugega in rečejo - Ta je nič. Tudi sam se temu težko uprem.
V naravi ljudi je očitno to, da smo ponosni, da smo se ravno po naključju znašli ravno tukaj in to je največja sreča, ki se nam lahko zgodi. V vrtcu (tudi kasneje) se hvalimo s tem kaj ima naš ata doma in v garaži (itak pozabimo, da če nas ne bi bilo bi imel še več), potem gremo v to kaj imajo naši kolegi in njihov ata, ko to ni dovolj rečemo dobro, da smo v tej državi, ker drugje so bumbarji (sploh nekje južno), ko nas tudi država razočara, začnemo kazat s prsti na nesrečneže, ki so drugačne rase, ko niti to ne zaleže se oprimemo zadnje bilke - dobro, da sem tega spola, ker če bi bil drugega bi bil bedak.
Navdih za to pisarijo sem dobil nekje, kjer je nekdo govoril o ženskah v znanosti, češ da niso nič poštenega naredile. Očitno je ta nekdo nekoč tudi govoril o tem, kako so Afričani nazadnjaški, ker si niso znali izmisliti Kurentov, Indijci so totalni kreteni, ker ne jedo potice... Jaz sem najboljši, ker je zmagala Brazilija, jaz sem najboljši, ker je zmagal Schumacher. Ja samo, da sem jaz tukaj in mi smo najboljši. Ja najboljši sem, ker sem moški?! Ni vredno besed. Sicer sem že 8 leto na faxu, (2x sem bil na maturi), sem že skoraj v tretjem letniku, še 5 izpitov mi manjka, hodim na FDV, živim doma pri starših, najraje igram pasjanso na računalniku, včasih zmagam (ampak vedno le takrat, ko sam hočem, če zgubim, se pustim, da ne bo pomote)... OK, čestitam, ampak, najboljši, ker sem moški. (Da ne bo pomote - najboljša, ker sem ženska je ravno tako bosa). Pa ne zaradi iztega razloga kot D.M. Nekaterim pač vrvica, ki skrbi za to, da uhlji ne padejo z glave, niha s premajhno frekvenco, da bi bili sposobni. Stavek sem hotel nadaljevati, pa ga lahko tudi tukaj zaključim.
Bolj ko človek razmišlja kako bi nekaj povedal na tak način, da ne bi bil najboljši, da stvar ne bi izpadla kot samohvala in kritika drugih, težja je stvar. Najboljše je bit tiho, najlepše je biti glup. Ne morem pomagat, če sem pač res najboljši in biti najboljši je res težko... Mislim...
