Skoraj težko verjamem, da je danes minilo 5 let, od tistega nesrečnega četrtka 28.3.2002, ko so naju s cimrom v Tivoliju oropali trije mušketirji. No, ne vem, če so bili ravno mušketirji so pa bili trije. Mušketirji. No pozabimo na to. Obletnica je obletnica.
Zakaj sem se spomnil na ta neljubi dogodek? Zakaj kdo koga oropa? A je človek res lahko kdaj tako na dnu, da mora od nekoga denar pobrati na silo. In da se res dobijo kdaj trije reveži na kupu? Ko malce premišljujem bi jim tistega jurja, ki sem ga imel v denarnici za plačilo avtobusa, dal prostovoljno, če bi razložili, da gre za nujno stvar. Češ, da so brez cigaret, ali da potrebuje punca nove čevlje, ali da potrebujejo denar za revijo z nagimi tetami in strici... Kakršna koli nujna, nerodna, zadeva, ki se lahko pripeti razvajenemu najstniku, bi mi zarosila oči, no vsaj očala. Ne vem kaj je huje, ali da tako ropaš ljudi, al da prosiš, pa čeprav si sposoben nekaj zaslužit. Kdaj hodiš po ulici, pa te vpraša eden, pa daš drobiž, pa čez 100 metrov drugi, pa malce pojamraš pa spet, naslednjemu pa rečeš, da naj se naslednjič postavi na drug konec ulice. In ravno tako daješ tisti denar, ki si ga imel namen porabiti za malico in si misliš kako dobro stvar delaš, revežu navadno zazvoni telefon, ki je v povprečju 3x dražji kot tvoj. Cccc. Nekaterim nam res nikoli ne bo jasno kako se vrti ta svet.
No sedaj pa vzrok za spomin na to nerodno reč. Med pospravljanjem papirjev sem naletel na časopisni izrezek z naslovom: "Predrzni cestni razbojniki - Poštar na kolesu pregnal roparja"
"Delo, 30.3.2002
Dohiteli so ju, obstopili in jima zagrozili s tepežem, če takoj od njiju ne dobijo denarja in cigaret. Dvajsetletnik se je hitro uklonil, segel v žep in jim dal tisto bore malo cvenka, koliko je pač imel, mlajši je malce okleval, pa mu je eden od razbojnikov iz roke iztrgal denarnico, pobral kakih tisoč tolarjev, kolikor je bilo v njej, nato pa mu jo je vrnil. Neznanci so se potem pobrali in izginili v temi..."
No potem sledi opis roparjev, ki ni relevanten za zgodbo. Vsak naj si jih predstavlja po svoje... Mogoče le opomba, neznanci niso izginili v temo, pač pa do novih strank, ki so ravno takrat prihajale mimo.
Zanimivo ob vsem tem je dejstvo, da se je stvar zgodila okrog sedmih zvečer, ko sva se vračala iz centra proti Šiški. Ob tem času sem skoraj vedno hodil tam mimo. Do faxa sem mel dobrih 20 minut peš, kar je bil ravno lep sprehod na fax in lep sprehod domov. Kar je žalostno je to, da me ta rop ni stal le teh direktnih 1000 SIT, pač pa precej več zaradi indirektnih stroškov. Skozi tivoli se iz šole nisem več vračal (avtobus se mi zdi predrag) zato sem moral po daljši in manj prijetni (mogoče tudi manj varni) poti. Vsak dan 10 minut več (zjutraj sem vseeno vztrajal skozi park). Zaradi tega neljubega dogodka sem zapravljal po 2 dni na leto, vse dokler se nisem preselil v Rožno.
Pogled z vrha me vedno znova preseneča... Vreme ni bilo najlepše, Ajdovščina pa je bila osvetljena...
