Kitarski ojačevalec

Ajdovščina, 29.7.2007 - Mogoče malce nenavaden način, pa recimo, da bo šlo. Izkazalo se je namreč, da posedujem 200W ojačevalec za električno kitaro, ameriške izdelave, črne barve, proizvajalca Peavey, s pomenljivim imenom Bandit 112. Zadeva je stara kakih 7 let, rabljena pa ni bila (beri zares rabljena) kakih 4. Zraven je še stopalka za efekte. No, če je kje zunaj kak zanesenjak, ki rad zares tko vžge po kitari, da se zabliska v omari od soseda - naj ponudi kako pametno ceno. Trenutno je v Ajdovščini, zadevo pa bi bilo možno videt tudi v Ljubljani.

Rovinj

20.7.2007 Petek po službi, nabava hrane, gas čez mejo po cca. optimalni poti. Preden smo našli kamp in kasneje plezališče smo se je že precej stemnilo, pa vendar nas to ni ustavilo pred skokom v razgreto mlakico, ki ji polni domišljije kot smo, radi rečemo morje. Pol pa sixpack jajčk, hrenovkce in sirček in naravnost v mižale.

Ponedeljek, Torek, Sreda, Četrtek, Petek in Sobota

Nekje na sredi Četrtka

Na vrhu

In na dnu, zdej pa naprej

In že je v igri Sreda

21.7.2007 Ko od Frenka ura zazvoni, še mal počakamo in že nas več ni... Oziroma smo že pod steno. Na območju Zlatega rta Hrvati spet kažejo koliko jim pomenijo turisti. Če bi morebitni plezalec segel po primerni palici in z njo narisal kvadrat s stranico 1m, bi prej kot ne v kvadratku naštel šest do sedem kakcev lepo zavitih v robčke. Sicer turistični delavci niso krivi za splošno uporabo obale pod steno za opravljanje velike potrebe, lahko bi pa ti poskrbeli za kak WC ali pa pobiralca kakcev, ker bo stvar, taka kot je, zdivergirala. To si mislim, malo zihram, malo plezam in že je vročina prehuda. Na obali se zleknemo ob nagce in zaspimo v senci. En nagec celo pade s skalne police nekaj metrov nižje. To bi blo to.Zvečer se spet zapodiva v žarečo se skalo in prej kot lahko izgovoriš besedo "savna" že švicaš huje v prostoru, katerega ta beseda opredeljuje. Magnezija je hlapela kot nekaj zelo hlapečega. Po neki hecni 5a in še bolj hecnem obvozu 6c sva se odločila vsak zase - Franci še eno 5c, jaz eno 5a. Njemu je uspelo po manjšem obvozu, meni pa šele po daljšem (beri - sistem sem rešil tako, da sem našel pot , ki vodi na vrh stene, od koder sem se spustil). Po poštenem pregledu sva ugotovila, da nisva plezala želenih smeri. Se zgodi. Vsaj plezališče sva trofla.

Vstop v savno

Pogled na savno z vrha

22.7.2007 Miren kamp Oaza (tik ob enem mini in enem hiper-kampu) se je tudi del te noči izkazal s hrupom iz bližnjega karting centra. Ampak to ni zmotilo rutine - kava, higiena, spravi šotor, išči plezališče, plezaj... Nov sektor (no vsaj v našem vodniku ga še ni bilo) se je izkazal za pravo zmago v ležernosti - 5 ali 6 uživaških smeri od 4b do 5c, pa tudi novejši lažji smeri skrajno desno tik ob obali sta se izkazali. Kar nama s Frenkom tu ni jasno je domnevna 4b+, ki je niti na top nisem zmogel - zna bit, da je tisti, ki je ta dan podkuril, po nesreči nastavil gravitacijo na 2.

Zloglasna štirka

Samo, da nas ne zalije

Korzika-Sardinija

17.6.2007

To bo slaba reklama za Alpi Eagles letalsko družbo. A tudi slaba reklama je nekaj vredna. Mogoče mi tega ne bi bilo potrebno govoriti, če se zgodba ne bi 20 dni pozneje ponovila. No, kot resna turista sva prišla na Beneško letališče nekaj ur pred odhodom, natančneje ne več kot 6 in ne manj kot 5 ur poprej.
Pa je bilo še 4 ure, pa še 3 ,pa še 2, pa še eno, pa še kar ni bilo obvestila o čekinu. Pa sva opazila vrsto za Barcelono in sva si rekla, da bo najbolje, če tu vprašava. In je bil še en par pred nama, pa pride neka babica in vpraša, če je to vrsta za Olbio. Rečeva, oziroma nekaj podobnega, da nama je bilo v preteklosti dano poslušanje Italjanščine, vendar, da ne veva kaj želi in že se postavi pred naju, zraven pa še njen (ugibam) mož, vnukinja in še štiričlanska družina z malo Beatrice....
No zakaj nergam nad AlpiEaglesi, če se pred naju vrinejo babica, dedek, vnukinja in družina z Beatrice? 15 minut pred poletom še vedno nikjer ne piše, da polet sploh bo. Pri vseh ostalih pa je vse OK. Letalo bi rado poletelo, tukaj pa težijo najprej babici, dedku in vnukinji, nato še družini z Beatrice, ki mimogrede niso bili skupaj, zaradi kg prekomerne prtljage, ki jo Beatricina mati ne želi plačati... Ko se hočeva čekirati nas prijazna gospa na čekinu gleda in reče, da sva mela srečo, ker sva ravno ujela letalo... Nakar ugotovi, da je za nama še 50 podobnih nesrečnikov, ki niso vedeli kam spadajo...
Zaradi naše in vsesplošne varnosti bi skoraj ostala brez šotora, ki nama ga nesrečni miličniki niso pustili "pretihotapiti" kot ročno prtljago, češ da je prevelik (ostre kose šotora sva seveda pospravila v "veliko" prtljago) . Najin mali šotorček je bil prevelik. Potem pa je družina z Beatrice prešvercala XXL potovalko, ki je bila odokularno 3x večja kot naš pol metrski šotorček in ki seveda ni mogla v njej namenjen predalček na letalu. Se že splača potovati s sitno malo Beatrice.
In ker naju ima smola rada sva naslednjo urico preživela kot soseda, koga drugega kot Beatrice.
Na zgledno urejeno letališče v Olbiji na Sardiniji smo pristali s pričakovano zmerno zamudo... nekje okrog 23:30. Sonček sva dočakala kar na udobnih stolčkih na letališču.