Rovinj 1.-4.5.2008

Plezalno/Plažni podaljšan vikend.

Glede na to, da smo se lani nekoliko ogreli za Rovinjsko plezališče sva se odločila, da letos preživiva prvomajske praznike kar tam. Za spremembo pa sva namesto v kamp skočila v apartma h Kuharju.
Vreme je blo precej solidno, sonce nas je precej ožgalo. Vse je blo precej kul. No, škoda pa je, da je na podobno idejo prišlo precej slovenskih plezalcev. No nismo ravno stali v vrsti, niso pa ble vedno proste smeri, ki si jih hotel. Zato sva se precejšen del popoldneva preležala na plaži. Nekoliko smo se tudi okopali. Srečali smo se s precej akademci, še hujše naključje pa je, da smo naleteli na naše jadralce.
No nedelja je bila hitro tu in z njo 10 km kolona na meji. Na mestu smo čakali kako uro, nato pa se je cela kolona zapeljala čez mejo.
Čakanje v vrsti in posledično lakota naju je spravila k iskanju picerij. Po stari cesti z obale ob cesti težko najdeš primeren lokal, tako da sva jedla šele pri Čuk-u v Postojni. Namesto picerij pa je bilo na tem odseku na deli kakih 20 policijskih patrulj, ki so veselo merili hitrost v skladu z novim zakonom. Hecna zadeva te kazni. Mislim, da bi bile kazni nepotrebne, če bi bilo vedno toliko policistov na cesti. :).

Vremenar oz. svetilničar?

Vreme je bilo lepo in mi2 sva bila na volji, zato sva skočila na Nanos. Tokrat prvič iz Razdrtega, po talahki... Kot ponavadi lep sprehod. Na vrhu je bilo še nekaj zaplat snega in spet si nisem mogel pomagat in sem se upehal s tekom-hojo-plazenjem na t.i. Grmado, no tisti goli vrh nad sv. Hieronimom, kjer je baje nekoč pred davnimi časi vremenar/svetilničar kazal ladjam, kar pač ladjam kaže ogenj na vrhu hriba.Kot sem mogoče že omenil, letos klopov kar mrgoli, da pa so veliki za noht pa verjetno še nisem omenil.

Zelo dolg dan

Megla. Mraz. Kot kaže se "demo" pomlad končuje in nadaljuje se zima. Čeprav se imam bolj za ljubitelja mraza kot vročine, bi govoril neresnico, če bi trdil, da se nisem navadil na pomladne temperature preteklih dni. No, v Vipavski dolini je megla. In mraz. Teme, pa že kako uro ni. Ah, pa kaj, če je megla. Po standardni poti se odpravim proti Otliškemu oknu. Zaradi različnih razlogov, sem se do izvira Hublja zapeljal z avtom v katerem me je pisk nekajkrat opozoril na nevarnost ledu na cesti. Termometer je kazal 2 °C.

Seveda sem pričakoval, da bo z višino vedno hladneje, vendar je najprej izginil mraz, nato pa še megla. Na vrhu je termometer kazal 15°C. Še več, bilo je jasno, sonce pa je ravnokar docela pogledalo izza vrhov. To je to. V standardnem slogu, da vrh brez vrha ni vrh sem skočil še na Otliški maj. Začuda, je GPS celo pot ostal operativen, no skoraj. Pred nekaj časa sem formatiral kartico in tako sem na poti spoznal, da sem ostal brez zemljevidov.Ko sem se vrnil v dolino je bil še vedno dan. No, na navaden dan ob taki uri šele začnem delovat. Nekako 9 dopoldan. Pa je prišel na misel Škocjan, Rakov, ne jama. In sva šla še tja. V splošni zmedi z Velikim in Malim mostom, kljub jasnim, z velikimi črkami napisanim pojasnilom, sva se sprehodila med obema, in še nekje naokrog. Ja ljudje se radi zmedejo.
Ko stojiš na t.i. Velikem naravnem mostu te sprašujejo, če je Veliki most še daleč, na malem obratno, in ravno tako na poti vmes. Z Golaki je podobno. Napis zmede ljudi. Lep izlet. Že drug, danes.V Ljubljani je sončno, termometer pa kaže 20°. To pa že kliče po sladoledu. Ja, v čolnarni. :(. Vsakemu od nas kdaj pa kdaj pride na misel ideja, da se je spomnil nekaj zelo dobrega, nekaj hudo oh in sploh. In, ko hočemo to idejo slavnostno objaviti, opazimo, da je na isto misel prišlo že tisoč ljudi. Podobno je s poslušanjem radia. No, sedaj mi skoraj ni potrebno razlagati, da se je vila vrsta, sladoleda željnih ljudi, praktično okrog steklenjaka. Pa nič. Bo pa to še en izmed vsakdanjih sprehodov po Tivoliju/Rožniku...
In dneva še kar ni konec. Včasih pa ga zabijemo pred TV-jem, oziroma to škatlo, v katero pravkar pisano bulim.