Polhograjska grmada

22.4.2007 Polhov Gradec - Kaj vse se ne zgodi živemu človeku. Nerodnemu? Ni izključeno. Na tem lepem sprehodu sem spoznal, da ne grem nikamor več brez čelade. To, ali pa bom vsaj bolj previden.

Arboretum

Pomlad je tu in lepo je, če se včasih pol Slovenije zbaše gledat cvetoče tulipane in podobne rožice. Škoda je le, če se zbašejo vsi na en dan - tak občutek sem namreč imel ko smo kako uro čakali v vrsti za eno kepico sladoleda, katere okusa še danes nisem določil. Žalostno je ker se naši "turistični delavci" zgledujejo po hrvaških - oni pač imajo morje in jim ni treba migat pa ljudje pridejo, če ne isti pa drugi... Pač menim, da je potrebno uredit čim več ponudbe, ker se bomo sčasoma naveličali čakanja na sladoled...Ker pa smo že veliki ne bomo zganjali travm zaradi sladoleda, toda fantiču, ki je čakal nekaj metrov pred menoj obisk arboretuma prav gotovo ne bo ostal v lepem spominu. Izlet se je spet izkazal kot primeren za preverjanje GPS-ja v avtomobilu. Seveda si dandanes težko predstavljamo nov avtomobil brez navigacije, tako da ne bom dolgovezil. Na cesti (če je le karta OK) GPS deluje kot ura. (V zakup vzamemo dejstvo, da jo je včasih potrebno naviti).
Pred časom sem se nekaj jezil v zvezi z Nokia Maps, češ da ne nudijo Slovenije, Hrvaške, itd... čeprav si jih prek GPRS lahko preneseš. No to je popravljeno. Karta Slovenije obsega zavidljivih 6,5 MB. (Hrvaška 149,7MB). Glede na videno, ne vem kaj zasede toliko prostora pri Hrvaški, saj se mi zdi pokritost cest in mest pri nas večja... (Halo! - Most na Krk manjka, da ne govorim o enosmernih in slepih ulicah, ki so podaljšane kot zelo primerne bližnjice)

Fuzbal Rašica

V Šentvidu je danes potekal dramatičen nogometni derbi med ekipama domačih AO Rašica in AAO. Rdeče-oranžni akademci so že na začetku pokazali, da se niso prišli hecat. Po nepričakovanem vodstvu gostov (tako je komentiral neuradni komentator) so se zbrali tudi pisano-goli Rašičani ter najprej izenačili in celo povedli. Nekaj zapravljenih priložnosti na obeh straneh je botrovalo k ponovnemu vodstvu Akademcev. In tako je ostalo do konca tekme.
Povratne tekme najverjetneje ne bo, ker Akademci za enkrat še nismo zbrali za igrišče. Mogoča alternativa bo verjetno Korošica, kjer so Akademci že igrali.

Kako zgleda novoletna voščilnica spomladi?

Ker se je zgodilo, da imamo ravno fraj ponedeljek sem jo spet mahnil na lušten kup kamenja med Kovkom in Podrto goro. Na vrhu skale je rinka, tako, da bi drugiča lahko bil v igri štrik. Gps je skušal nekaj beležiti in je verjetno tudi beležil. Listje dreves še ni docela prevzelo prevlade, tako da je signal iz sprejemnika nekako prodiral do satelitov. Spet se je pokazala slabost sodobne tehnologije, ne spet baterija, pač pa uporabnik. Isti krivec kot pri bateriji, torej. Ko sem pobiral sled na računalnik sem jo nekako izgubil. Dolga zgodba - zapisa poti nimam več. Še en razlog več, da se zopet sprehodim.

Cveteči tržaški svišči (Gentiana tergestina) pa so zadevo še bolj popestrili. Potem pa hitro na pirhe in šunko. Jutri pa palačinke.

21.5.2007

Sedaj vem kaj je bilo - sled sem spravil v *.gpx in ne v *.plt. Na tej poti sem namreč preizkušal zanimiv zastojnski programček GpsTrack. Odlikuje ga zelo enostavna uporaba - brez nepotrebne navlake. Seveda je le tracker, torej zgolj beleži prehojeno pot. Ne razumem pa zakaj ne beleži tudi višin, saj le to med gibanjem shranjuje. Očitno bom moral za to za zadevo sam poprijeti za tipkovnico in miško, source je namreč na voljo na zgornji strani.

Kuža pazi Steber

Te dni je bil spet v igri t.i. Kripl-Team, oziroma kripl del Kripl-Teama, t.i. Primorska naveza. Že od malega so me mikale male, a naše, skale nad Ajdovščino. Po debatiranju smo si rekli, da bi bilo potrebno kaj preplezat. Ko sva se s Tino praktično odločila za eno izmed smeri, ki jih je pripravil Ajdovski alpinistični odsek, je Tina vrgla na plan plezališče v Vipavi. UU! Dolge športne smerce - kot nalašč zame - amaterja. Najprej sva se prebila čez par "dvojkic" v Pikapolonci, pol sva pomalicala in jo mahnila v sektor Steber. Do premika je bil tam nepremičen kuža.Po premisleku in predvsem po navodilih predhodne naveze sva našla vhod v smer, nato pa se je Tina zagnala v skalo, si medtem ogledovala fosile, meni pa ni in ni šel iz glave strah pred izgubo vrvi med abzajlanjem. Travma iz sanj. Tina je suvereno, popolnoma neskladno s kripl team načeli, prilezla do malega hrasta na vrhu smeri, ki je bil hkrati tudi prvi abzajl štant. Brez travm sva zabzajlala do tal, mogoce tudi za to ker sem ves čas vztrajal pri privezovanju konca štrika :).