Tako pride, da se živemu človeku lahko zgodi marsikaj. Tako smo v veseli družbi neke pozne noči pristali v Chaniji,
drugem največjem mestu, na enem večjih grških, mogoče celo evropskih,
otokov, Kreti. Bila je tipična topla pomladna noč, ki si je svojo moč
okrepila z našo. Ker je posledično nam zmanjkalo moči smo pot
nadaljevali šele dva dni kasneje. Pot nas je vodila na jug, k teti
Despini, v Chora Sfakion, obmorsko vasico z ducat hišami, po kateri je ime dobila tako imenovana Sfakijska pita, in v kateri se nahaja najjužnejši potapljaški center v Evropi.
Chora Sfakion
Samooklicani najjužnejši potapljaški center v Evropi
Ker gre ravno za najjužnejši center smo se odločili,
da naredimo par potopov, vendar nam je to naslednje dni vztrajno
preprečeval močan jugo. Toda nič ne de. V okolici omenjene vasice se
nahaja precej krasnih sotesk in gora. Da ne bi zašli v preveliko gnečo Samarijskega kanjona smo zavili raje v manj obljudeno a ravno tako zanimivo sotesko Aradena.
Soteska Aradena
Na tem mestu bi
bilo dobro povedati nekaj besed o kretenskih kozah in ovcah. Veliko jih
je in rade se nastavljajo objektivu. Po soteski pridemo do obale od
koder se lahko vrnemo npr. do Sfakiona s trajektom, toda ker smo pustili avto na vrhu, smo se vrnili po krožni poti nazaj.
Ena izmed tisočerih kretenskih koz
Za beg pred sivim vsakdanom sem s seboj prinesel tudi Ukulele, ki me na poteh spremlja že skoraj 3 leta.
Ker naslednjega dne jugo ni popustil smo jo mahnili proti Belim goram (Lefka Ori), natančneje proti najvišjemu vrhu Belih gora - Pachnes.
Lefka Ori je zanimivo gorstvo s preko 30 dvatisočaki. Precej lunarna
pokrajina. Po razmeroma dolgem pohodu od nevzdržne vročine prek
zanimivih snežišč in megle - izhodišče na okrog 650 m.n.v cca. 20 km
južneje, sem se dotaknil oznake na vrhu (2453 m.n.v.). Za bolj lene je
možnost dostopa z odpornejšim terencem do nadmorske višine 1950 m.
Vrh Pachnes 2453 m.n.v.
Vsekakor je v tem gorstvu velik potencial za gorsko
kolesarstvo, steza je sicer zelo malo. Po tem nas je pot vozila nazaj
proti bolj obljudenim krajem na severu.
Zaradi res lepe narave se na Kreto velja vrniti še kdaj, po možnosti izven najvišje turistične sezone.
Že dolgo sem tabornik, zanimajo me hribi in pešačenje, rad bi bil smučar, pa mi nekako ne gre, zato se skušam iz dneva v dan prebiti z desko. Zbiranje raznoraznih zadev me ravno ne presune, čeprav sem včasih spravil kakšno reč na omaro in kasneje pod posteljo. Programiranje raznoraznih pre- prostih okenskih aplikacij za lastne potrebe mi vzame veliko časa. Slednje je predvsem posledica deževnega vremena (lepa hvala gospod Trontelj). Sem tudi amaterski potapljač z dihalko in/ali bombolo in v zadnjem času amaterski pripravnik za alpinista pri AAO. No skoraj bi pozabil... Tudi študij gradbeništva se je iztekel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar