Fuzbal Rašica

V Šentvidu je danes potekal dramatičen nogometni derbi med ekipama domačih AO Rašica in AAO. Rdeče-oranžni akademci so že na začetku pokazali, da se niso prišli hecat. Po nepričakovanem vodstvu gostov (tako je komentiral neuradni komentator) so se zbrali tudi pisano-goli Rašičani ter najprej izenačili in celo povedli. Nekaj zapravljenih priložnosti na obeh straneh je botrovalo k ponovnemu vodstvu Akademcev. In tako je ostalo do konca tekme.
Povratne tekme najverjetneje ne bo, ker Akademci za enkrat še nismo zbrali za igrišče. Mogoča alternativa bo verjetno Korošica, kjer so Akademci že igrali.

Kako zgleda novoletna voščilnica spomladi?

Ker se je zgodilo, da imamo ravno fraj ponedeljek sem jo spet mahnil na lušten kup kamenja med Kovkom in Podrto goro. Na vrhu skale je rinka, tako, da bi drugiča lahko bil v igri štrik. Gps je skušal nekaj beležiti in je verjetno tudi beležil. Listje dreves še ni docela prevzelo prevlade, tako da je signal iz sprejemnika nekako prodiral do satelitov. Spet se je pokazala slabost sodobne tehnologije, ne spet baterija, pač pa uporabnik. Isti krivec kot pri bateriji, torej. Ko sem pobiral sled na računalnik sem jo nekako izgubil. Dolga zgodba - zapisa poti nimam več. Še en razlog več, da se zopet sprehodim.

Cveteči tržaški svišči (Gentiana tergestina) pa so zadevo še bolj popestrili. Potem pa hitro na pirhe in šunko. Jutri pa palačinke.

21.5.2007

Sedaj vem kaj je bilo - sled sem spravil v *.gpx in ne v *.plt. Na tej poti sem namreč preizkušal zanimiv zastojnski programček GpsTrack. Odlikuje ga zelo enostavna uporaba - brez nepotrebne navlake. Seveda je le tracker, torej zgolj beleži prehojeno pot. Ne razumem pa zakaj ne beleži tudi višin, saj le to med gibanjem shranjuje. Očitno bom moral za to za zadevo sam poprijeti za tipkovnico in miško, source je namreč na voljo na zgornji strani.

Kuža pazi Steber

Te dni je bil spet v igri t.i. Kripl-Team, oziroma kripl del Kripl-Teama, t.i. Primorska naveza. Že od malega so me mikale male, a naše, skale nad Ajdovščino. Po debatiranju smo si rekli, da bi bilo potrebno kaj preplezat. Ko sva se s Tino praktično odločila za eno izmed smeri, ki jih je pripravil Ajdovski alpinistični odsek, je Tina vrgla na plan plezališče v Vipavi. UU! Dolge športne smerce - kot nalašč zame - amaterja. Najprej sva se prebila čez par "dvojkic" v Pikapolonci, pol sva pomalicala in jo mahnila v sektor Steber. Do premika je bil tam nepremičen kuža.Po premisleku in predvsem po navodilih predhodne naveze sva našla vhod v smer, nato pa se je Tina zagnala v skalo, si medtem ogledovala fosile, meni pa ni in ni šel iz glave strah pred izgubo vrvi med abzajlanjem. Travma iz sanj. Tina je suvereno, popolnoma neskladno s kripl team načeli, prilezla do malega hrasta na vrhu smeri, ki je bil hkrati tudi prvi abzajl štant. Brez travm sva zabzajlala do tal, mogoce tudi za to ker sem ves čas vztrajal pri privezovanju konca štrika :).