Kolesarski izlet 2013

Brez posebnih zadržkov sva se odpravila na sever Evrope, t.i. Nordkapp, oz. Severni rt.

Séverni ŕt (tudi Nordkapp) je rt na otoku Magerøya v občini Nordkapp na severu Norveške. Ta strma, 307 metrov visoka pečina se z geografsko lego na 71°10′21″N, 25°47′40″E pogosto obravnava kot najsevernejša točka Evrope. Vendar pa leži bližnja točka Knivskjellodden še približno 1500 metrov severneje. Poleg tega obe točki ležita na otoku, kar pomeni, da je najsevernejša točka celinske Evrope pravzaprav Kinnarodden. Ime Severni rt (angleško North Cape, norveško Nordkapp) mu je nadel šele angleški raziskovalec Richard Chancellor, ko ga je leta 1553 obplul v iskanju Severovzhodnega prehoda. Od tedaj so ga občasno obiskovali drzni pustolovci, ki so se po strmi pečini vzpenjali na njegov hrbet. Danes je Nordkapp prvovrstna turistična privlačnost z velikim in dragim turističnim središčem, kjer si obiskovalec lahko ogleda številne razstave o zgodovini rta. Wikipedia.

Map source: http://karkemish.files.wordpress.com/2008/11/europe_topography_map_en.png

Vec na blogu.

Kreteni

Chania

Tako pride, da se živemu človeku lahko zgodi marsikaj. Tako smo v veseli družbi neke pozne noči pristali v Chaniji, drugem največjem mestu, na enem večjih grških, mogoče celo evropskih, otokov, Kreti. Bila je tipična topla pomladna noč, ki si je svojo moč okrepila z našo. Ker je posledično nam zmanjkalo moči smo pot nadaljevali šele dva dni kasneje. Pot nas je vodila na jug, k teti Despini, v Chora Sfakion, obmorsko vasico z ducat hišami, po kateri je ime dobila tako imenovana Sfakijska pita, in v kateri se nahaja najjužnejši potapljaški center v Evropi.

Chora Sfakion

Samooklicani najjužnejši potapljaški center v Evropi

Ker gre ravno za najjužnejši center smo se odločili, da naredimo par potopov, vendar nam je to naslednje dni vztrajno preprečeval močan jugo. Toda nič ne de. V okolici omenjene vasice se nahaja precej krasnih sotesk in gora. Da ne bi zašli v preveliko gnečo Samarijskega kanjona smo zavili raje v manj obljudeno a ravno tako zanimivo sotesko Aradena.

Soteska Aradena

Na tem mestu bi bilo dobro povedati nekaj besed o kretenskih kozah in ovcah. Veliko jih je in rade se nastavljajo objektivu. Po soteski pridemo do obale od koder se lahko vrnemo npr. do Sfakiona s trajektom, toda ker smo pustili avto na vrhu, smo se vrnili po krožni poti nazaj.

Ena izmed tisočerih kretenskih koz

Za beg pred sivim vsakdanom sem s seboj prinesel tudi Ukulele, ki me na poteh spremlja že skoraj 3 leta.

Ker naslednjega dne jugo ni popustil smo jo mahnili proti Belim goram (Lefka Ori), natančneje proti najvišjemu vrhu Belih gora - Pachnes. Lefka Ori je zanimivo gorstvo s preko 30 dvatisočaki. Precej lunarna pokrajina. Po razmeroma dolgem pohodu od nevzdržne vročine prek zanimivih snežišč in megle - izhodišče na okrog 650 m.n.v cca. 20 km južneje, sem se dotaknil oznake na vrhu (2453 m.n.v.). Za bolj lene je možnost dostopa z odpornejšim terencem do nadmorske višine 1950 m.

Vrh Pachnes 2453 m.n.v.

 Vsekakor je v tem gorstvu velik potencial za gorsko kolesarstvo, steza je sicer zelo malo. Po tem nas je pot vozila nazaj proti bolj obljudenim krajem na severu.

Zaradi res lepe narave se na Kreto velja vrniti še kdaj, po možnosti izven najvišje turistične sezone.

Sindikalni izlet: Slemenova špica

Tamar

Ideja je na našem zelniku vzklila že večkrat, vendar je nato ni nihče resno zalival. Tako je vedno znova od nje ostala le suha, suha, ... no kakor koli se reče posušeni zeljnati glavi. Večkrat smo sicer zasadili tudi več, kot bi lahko pojedli, pa je spet šlo vse v nič, mogoče v joto. Od samega kislega zelja pač ne moreš v hribe hodit. Že zaradi same statistike smo v kratkem nato končno ugledali lepo zeljnato glavo, vrste Jalovec. Ker pa v sindikatu nismo vsi zajčki, smo se take glave ustrašili in smo jo cepili z nižjo podvrsto. Tako je iz zelja zrasla Slemenova Špica.

Počasi se zagrizemo v žrelo

Premagane ovire

Premagovanje ovir v labirintu mimo navideznih markacij

Lepo speljana pot nas vodi iz Tamarja čez zanimivo grlo. Grlo nam ponuja zelo zanimivo iskanje prehodov, kar še dodatno začini lepo sveže zelje. Ob in na poti lahko srečamo zanimive primerke čisto vulgarnih avtohtonih predstavnikov podvrste homo alpinus vulgaris domesticus, kot tudi malo manj vulgarnih starejših neavtohtonih homo alpinus vulgaris alienus-italicus, ki znajo včasih pozdraviti kot "Come si dice buongiorno?", včasih pa naročiti "Il panino con beer". Va bene.

Skratka, na vrhu je lepo in tudi nekaj kakcev. Ovčjih, smo se odločili po temeljiti analizi. Razgled je in ukulele je tudi bila zraven. A kdo ve kako je prav? Tista ali tisti ukulele?

EPP

Vreme se je počasi poslavljalo

Pot nas je nato vodila mimo lepih črnih vod do koče v Tamarju, kjer sicer nasmejana natakarica pride le enkrat, zato se zanamci že vnaprej odločite s čim bi pogasili žejo, da je ne bi po nepotrebnem spravljali v nejevoljo. Tako. Nekaj je grmelo, nato je plohalo.  Neprevidni planinec pa je na dežju ignoriral soplaninkna suha oblačila. Za to jih je kasneje tudi (bojda zasluženo) slišal in bil poslan na soljenje.

Tam smo ga pa en teden nazaj biksal

Poskus gasilske slike

Nato smo skočili v Kranjsko Goro k Martinu, ki pa je pokal po fugi, zato smo raje skočili do naslednje gostilne, kjer je natakarica pred našimi očmi v brezalkoholnem pivu utopila nič hudega slutečo oso... "Crkn!" ji je rekla strešivši steklenico... Potem je Jure pojedel dva žganca bolonjez...  

Sedaj vem kje slikajo Jalovec za koledar