Kako so Wotličani prišli do svojega wokna

6.1.2007 - 500 n.m.v., nekje v gozdu Pohotnik, ki ga noge nesejo proti staroslavnemu oknu, se lahko ob poti pouči o marsikateri resnici, oziroma neresnici. Med drugim lahko ugotovi, da je trganje cvetja strogo prepovedano, da je zračni pritisk padel na 0.925·10^-5 m^-1·kg·s^-2, kar zna včasih povzročiti napad panike, in še marsikaj. Med "marsikaj" spada med drugim tudi zgodba o nastanku Otliškega okna, ki je napisana na kamnu ob poti. Ta gre pa takole:...

" To je bilo še v tistih časih, ko sta Kristus in sv. Peter hodila po svetu. Tako gresta en dan dol, po deželi in se ustavita tam prek Čavna nekje, se usedeta v hlad k eni vodi, da se malo oddahneta in se pomenavata. "Ta gora," pravi Kristus in pokaže z roko na Čaven, "sloni na treh zlatih stebrih nad zlatim jezerom..." Hudič pa je zmerom naskrivoma hodil odzad in lovil na uho, kaj se menita, in je slisal tudi to ... in on da bo Čaven prestavil in vzel tiste zlate stebre!
In res... si naredi dve oprtnici - eno iz drata, drugo iz cvirna, si Čaven oprta, in kakor nanagloma vstane, da se mu ta dratena oprtnica utrže, Hudič da se spotakne in s tako silo trcne kje v votliško reber, da v skalo z rogom zvrta luknjo. Še danes se tam na Strešnicah pozna v kamnju Hudičeva stopnja, s tako močjo se je z nogo uprl v tla, ko je tel vzdignit breme.
In tako je Čaven ostal tam, kjer je še danes, pod večer nam dela senco in zaredi njega Dolčani ne vidijo na morje.
Franc Črnigoj; Javorov hudič;in več pripovedovalcev"

Ko me noge, s pomočjo palic, do kapelice pri Oknu, opazim znak, ki je, prav tako kot burek v Nobel bureku, zelo povabljiv. Tako se ujamem v povabljivi trnek in jo mahnem po poti po robu. Ko takole hodim, gledam v meglo. Pot kmalu izgine s poti... Čeprav brez težav vidim konice prstov leve roke, če jo ne stegnem čisto do konca, vseeno težko sledim merkacijam. Znak je zelo povabljiv, ni pa pot toliko povabljiva. No, mogoče je povabljiva a brezpotje je vedno bolj povabljivo. Ko tako nekaj časa tavam se odločim, da se vrnem. Po poti nazaj, tako sem vsaj predvideval, pa se oblaki po majhnem šivu raztrgajo. Pa ne da je začelo deževati, sploh ne, pet zelo lepih žarkov je prebilo oblačni oklep in osvetlilo del pokrajine. Med drugim se je v daljavi pokazal steber s pomenljivim naslovom "Franckov žleb". V tistem trenutku je postal zelo povabljiv vrh Otliški maj. Potem se je spet zameglilo, tako zelo, da sem imel za trenutek občutek, da slišim cepetanje palčka Smuka - nemirnega škrata, ki se navadno kratkočasi v ribniku Brbotalniku. Misel na Smuka, me je pognala v beg. Nazaj v dolino. Ko pa sem prišel do gostišča ob izviru Hublja, sem se odločil, da si pohot popestrim s pohodičem čez Gradiško gmajno, oziroma čez Škou, kjer sem opazil živo bitje - Črni Bor. Hudo. Kdor ve kaj početi s to informacijo, naj jo ponuca.

Slike.
Tudi v tretji osebi na PSRMB.