Kup snega in kavka

11.1.2007 - Četrtek V lokalu v Eipprovi ulici ob četrtkih navadno mrgoli ljudi. Na dan tega specifičnega četrtka pa jih je mrgolelo na kvadrat. Med drugim se je tega dne v vrste AAO nekako uspel pritihotapiti tudi Gornjegraški amaterski gasilski pevski zbor. Ko smo takole sedeli/stali za/med mizami nam je Črt razkril skrivnost razlikem med ljudmi, ki so alpinisti in ljudmi, ki mislijo, da so alpinisti. Če povzamem: Alpinist je osebek, ki žrtvuje žuranje ob petkih, da lahko v soboto zgodaj vstane, pa čeprav bi s tem utegnil užaliti, kolege, ki se ga želijo na dan petka ulit. Osebek, ki misli, da je alpinist, pa se klicu žura, na dan petka, ne more upreti. Torej, če alpinistu nekdo na žuru v petek ob 21 h predlaga turo naslednjega dne, mora ta zabavo nemudoma zapustiti, tudi če ima še na pol poln kozarec. Bilo je prepozno, preden sem se zavedel, sem se ujel v trnek. Nič nisem obljubil, a Stenar me je že vlekel ven. Tega dne je bil tudi Tinin rojstno dnevni jubilej. Gornjegraški amaterski pevski zbor pa se je iz ure v uro večal in bil iz ure v uro glasnejši. Obratno sorazmerno s številčnostjo, glasnostjo in pijačo je padala usklajenost zbora.

12.1.2007 - Petek Naslednji dan zvečer smo finiširali Stanka. Z namenom, da bi kupili oblekico za novo igračko, sva z Nives skočila do BTC-ja. Ko sva se vračala, sem v veliki vrečki, domov nosil nov par gojzarjev. Te pa je bilo potrebno preiskusiti čim prej, recimo naslednji dan. Sicer nespametno, a izvedljivo. Bil je petek, skoraj 21:00, pa sem se domenil, da grem zravn še jaz. S Stankom smo se ukvarjali do 0:30, zaspal sem okrog 1:00. Budilka se je ob 3:00 sicer zmotila, saj je rekla, da: "Je treba delat...", vendar me je kljub temu prepričala, da je treba vstat.13.1.2007 - Sobota Marsel me je pobral ob 03:50, nato še Igorja in že smo bili v Medvodah, kjer smo se presedli v Tonijev avtomobil, češke izdelave, verjetno bele barve. Čas do Vrat je minil izjemno hitro. V Vratih smo, v prepričanju, da so cesto opremili z novimi odseki asfalta, suvereno hiteli po 5 cm debeli plasti ledu. Da gre za led in ne asfalt, smo posumili, ko smo obstali na zadnjem klancu. V to smo se popolnoma prepričali, ko smo stopili iz avtomobila in končali nekaj metrov nižje pod njim. Na istem mestu je svojo pot končal tudi "Ljubljeni vodja" z avtomobilom, korejske izdelave, verjetno zelene barve. "Verjetno" pravim, ker si barve nisem utegnil zapomniti. Toni je na hitro demonstriral 180° obrat avtomobila na mestu, potem smo se pripravili in odšli. Plezalska ekipa je pri spomeniku padlim partizanom gornikom zavila desno, pohodniška pa tudi. Na koncu jarka, verjetno ostanek od partizanov, se je steza končala. Malce smo še pobrskali za potjo, a, ker je ni bilo, smo se odločili, da gremo kar naravnost. Pravi odcep je bil kakih 20 minut hoje naprej. Do melišča je imela Tina občutek, da čez kamenčke prečkamo zelo široko reko, jaz pa sem začel občudovati koordinacijo pajkov med hojo. Le kako se 8 nog dogovori med seboj. Na melišču naju je Nada poučila o rabi cepina. Potem me je nekaj neslo do vrha melišča, kjer so se začele težave. Precejšen strmec v snegu me je gnal čez skale. Dekleti sta si nadeli dereze, kar je bila zelo dobra odločitev. Potem sem si še jaz nadel svoje "kao" dereze in s tem se je začel pravi boj za metre. Nada se je v hitrem zaletu pognala po neki strmi grapi, midva s Tino pa sva jo ubrala po položnejši bližnjici. Nekje na Križkih podih me je začela grabiti panika. Vrh je bil še daleč, jaz sem se pa spomnil, da sem doma pozabil vilice za konzumiranje konzervirane tunine. To mi je čisto zbilo moralo. V malo boljšo voljo me je spravil razgled na Zadnjico in Trento. Nada je bila že na drugi strani čudne prečnice, ko sva s Tino debatirala o kompatibilnosti Primorcev s pokrajino, kjer sva se znašla. Saj če ne prideva do vrha, se lahko tudi tu sončiva, sva rekla in se nekako splazila do vrha, jaz spet po neki skalni obvoznici, Tina po normalki za Nado. Ko sem prišel na vrh, je Nada že zdavnaj po malicala, meni pa hrana ni dišala. Zakaj sem lezel sem? Na ta kup kamenja? Pokrit s snegom? Zazrl sem se v Steno... Nada je nekaj govorila o hrani. Deset minut po tem, ko je Ljubljeni vodja sporočil, da bodo na vrhu čez 1 uro, smo vsi skupaj že naredili gasilsko fotografijo. Pridna kavka je skrbela za to, da na vrhu ni ostala nobena drobtina. Kako je bilo na vrhu? Kup snega in ena kavka... Pač.
Sestop je bil zmeren. Kavka je postala že sitna. To so ji povedale tudi druge kavke, a jim je takoj zabrusila nazaj. Lahko si le mislim kako je tekel dialog. Sreča, da so se mojstri držali filozofije iz avtomobilizma - Na ledu je OK dokler ne bremzaš. To se, kot marsikaj podobnega, v teoriji sliši lažje, kot je dejansko v praksi. Nekako mi je šlo. Na ledu nisem padel, sem pa padel ob njem. Ne vem zakaj. Nekaj minut kasneje me je zazeblo v ušesa. Kape nikjer, rokavice tam kot kapa. Med sestopom od melišča do koče sem razmišljal o gojzarjih, ki sem jih imel na nogah. To bodo žulji, sem si mislil, čeprav jih nisem čutil. Ko sem prišel do avtomobilov, je bil problem z obračanjem avtomobilov rešen. Nada in Tina sta rešili problem s kapo in rokavicami. Problem z žulji se ni pojavil. Res velika hvala!

Slike na PSRMB.