Zakaj sta Kras in Gora iz samega kamna?
20.01.07 - Pašnik: Kaj imajo skupnega televizija in pohajkovanje po Robu? To vprašanje si verjetno postavi marsikdo, ki se rad ukvarja s takimi vprašanji. S pojmom televizija nimam v mislih zgolj zaprašene, navadno črne, škatle različnih dimenzij, ki se nahaja v enem ali več primerkih v enem ali več bivalnih prostorih, izložbah in podobnem, pač pa gibajoče slike nasploh. Torej zadevo, kateri prikazovanju je zaprašena, navadno črna, škatla različnih dimenzij, ki se nahaja v enem ali več primerkih v enem ali več bivalnih prostorih, izložbah in podobnem namenjena. Včasih se zgodi, da skupine gibajočih slik, ki se izmenično pojavljajo na zaslonih televizije z raznoraznimi frekvencami, tvorijo neko zgodbo, ki je po nekem nepredstavljivem naključju sestavljena iz pravljičnega števila delov - navadno treh. V tem primeru govorimo o trilogiji. Pri sprehodu po robu se takisto lahko pripeti podobna zadeva. Kar je še bolj težko predstavljivo naključje, predvsem zato ker omenjen sprehod ni ne ne vem kako nepredstavljivo dolg, niti ne vem kako nepredstavljivo zahteven.
Nepazljivi bralec se verjetno sprašuje o čem je govora. Vendar, če se taisti nepazljivi bralec povrne v zgodovino nazaj, na dan božiča leta 2006, oziroma še kak mesec ali dva pred tem (govorimo o koncu oktobra istega leta), hitro spozna, da je to pričakoval. Le kako ne bi, če se je sprehod nad Zgornjo vipavsko dolino končal v luknji, imenovani Otliško okno. A je to konec? Seveda ne, si nekdo misli, po drugi strani zakaj pa ne? No to vsekakor ni bil konec. To niti ni bil zgolj začetek. To je bil zgolj en delček poti.
Ljudje! Januar je. Druga polovica. Zunaj vrabci čivkajo, termometer, ki mu je verjetno še manj jasno kot nam, gleda, kje je spregledal predznak. A se ni slučajno zmotil, se sprašuje. 18°C. +, da ne bo nesporazumov. Očitno je, da gre za enostavno matematično napako, pri premetavanju spremenljivk z ene strani enačbe na drugo. Lahko si še tako pazljiv, a če se z zadevo že zelo dolgo ukvarjaš, se statistična možnost pojava omenjene napake, sicer počasi, a prav gotovo veča. No očitno je, da se je nekomu, če je nekdo ali nekaj, ki nekje ali nikoder pripravlja scenarije za potek vremena v funkciji časa pripetil ta lapsus. Tega pač ne moremo zameriti nikomur. Ali pač? Kdo je kriv? Pa zakaj sedaj to nakladanje? Če kdo hoče kogar koli obtoževat naj vzame šilček, svinčnik in zelo velik kos papirja in naj začne računati zadevo, recimo 100 let. Prej ali slej bi prišlo do napake. Kako lahko zamerimo nekomu, ki to zadevo opravlja vsaj cca. 4,5e9 let. Upamo le, da ima garancijo za uporabljeno mehko opremo.
No bil je januar, megla, 20. dan novega leta. Drugi del nečesa, kar bo očitno postalo trilogija, se nadaljuje. Zjutraj sem na sestanku pobral Črnija, ki je bil o zadevi obveščen, Bor pa je le začudeno gledal. In sva šla. Tokrat sva si zadevo popestrila z globalnim pokazovalnikom položaja. Po nestandardni poti sva prišla do roba, v zraku je bila sumljiva sopara. Večkrat se zdi čudno, da ni na cesti nikjer nobenega avta, ko pa prideš do nepreglednega ovinka, se najmanj eden skriva na drugi strani. Taka stvar se navadno zgodi na Robu - na Kovku. Klopca sameva ves čas, po poti ne srečaš nikogar, ko pa prideš do nje, iz vsake smeri prileti kak pohodnik ali v najslabšem primeru cela skupina. Čisto nepredstavljivo, neizračunljivo, naključje. Dogodek z verjetnostjo blizu ena, pa je v tem primeru navadno to, da v krogu enega kilometra ni nikogar drugega, seveda, če izvzamemo pilota jadrilice, ki ravno takrat kroži v bližini. Pot do luknje, o kateri nastanku nisem več čisto prepričan, smo prehodili že nič kolikokrat. Nad luknjo se je bilo potrebno opraviti vremenskim razmeram primerno. To je tega januarja pomenilo majico s kratkimi rokavi in kratke hlače. Žalostno, vem.
Kaj je sedaj s to luknjo? V skladu s pričevanjem napisa, citiranega 6.1.2007, je luknja nastala s pomočjo hudičevega roga, ko se je hudič spotaknil. Napis, ki bo citiran danes, pa priča takole...
"To je bilo v tistih časih, ko je Bog delal ta naš košček sveta tolé okoli. Taprvo je ustvaril morje in Vipavsko ravnino. In se mu je zdelo strašno lepó. A hudič, ki mu je skozi nagajal, tudi zdaj ni počival. V morje je nosil kamenje in valil vanj velike skale, zato je voda poplavila vso ravnino. Bog je poklical angelčke na pomoč. Vsakemu je dal en velik žakelj in jim ukazal, naj znosijo tiste hudičeve skale in kamne gor proti Triglavu. Ma hudič se ni dal ugnat. Naskrivoma je narezal angelčkom žaklje in kamenje se jim je spotoma usipalo ven. Zato je danes na Krasu toliko drobnega kamenja. Ko so angelčki prišli na Goro, so bili že trudni in so počivali. Hudič se je pritihotapil do njih ven iz breznov, ki jih tu ne manjka in jim žaklje tako razrezal, da so se zvalile vse velike skale ven. Ko je rezal žaklje tam nekje pri Otlici, je Bog zamerkal, kaj dela. Tako ga je mahnil, da je hudič zletel skozi živ škol in je še danes tam luknja. Cele Gora pa je od tistikrat skoraj sam kamen. Starejši ljudje še danes rečejo, da je Gora zato tako boga, ker je hudič s praznim žakljem udaril po nji. Morje od tistikrat Vipavske doline ne popljavja več. Hudič pa je ni zagodel samo Gorjanom, tudi ljudem v Deželi je ponagajal. Od nekod je prinesel vinsko trto in jo posadil po gričih...Ma to je že druga zgodba in jo bom povedal en drugi bot...(Iz Javorovega hudiča)"...
Kot je normalno, da se v mnogih letih izgubi kak predznak, je normalno tudi to, da se pozabi vzrok nastanka luknje v skali. Hudič je imel prste vmes, tako ali drugače. Da pa si bomo na jasnem in ker naj bi živeli v demokratični državi, se odločimo enkrat za vselej tukaj: GLASOVANJE.
Tik pred luknjo nas je pozdravila čreda koz. Tudi njim je nekaj manjkalo. V pogledu ogromnega kozla sem lahko opazil razočaranje nad nama. Tudi midva nisva prinesla baterij za uro, ki še vedno kaže januar, čeprav vse kaže na to da je že april, oziroma kvečjemu šele zgodnji oktober. Na Otliškem maju ni bilo nikogar, so bili pa ljudje okrog. Mnogo njih. Na ravnici pod zadnjim večjim vzponom na enega izmed številnih majev, je Črni izsilil dokumentarni piknik na piknik dekici. Pot po robu je na nekaterih mestih precej ozka, tako da utegne kak planinec močnejše rasti napraviti manjši zastoj. Pot po robu je tudi malce zmedena, saj večkrat izgine izpod nog. Pot po robu včasih pohodniku napelje misli na hrano. To se je zgodilo tudi nama. V misli so nama prišli morski sadeži, natančneje lignji. Ocvrti. Ura na Predmeji je rekla, da sva prepozna za vzpon na Čaven, oziroma Modrasovec - to napoveduje zadnji del nečesa, kar zaenkrat zgleda kot trilogija. Močnejša, kot želja po Čavnu, je bila želja po ocvrtih kalamarih. Po srni in vzponu na balvan sva si jih zaslužila.
V naslednjem delu pa očitno sledi Predmeja - Čaven - Kucelj? Bomo videli.
Slike so pa itak na PSRMB.
Ljudje! Januar je. Druga polovica. Zunaj vrabci čivkajo, termometer, ki mu je verjetno še manj jasno kot nam, gleda, kje je spregledal predznak. A se ni slučajno zmotil, se sprašuje. 18°C. +, da ne bo nesporazumov. Očitno je, da gre za enostavno matematično napako, pri premetavanju spremenljivk z ene strani enačbe na drugo. Lahko si še tako pazljiv, a če se z zadevo že zelo dolgo ukvarjaš, se statistična možnost pojava omenjene napake, sicer počasi, a prav gotovo veča. No očitno je, da se je nekomu, če je nekdo ali nekaj, ki nekje ali nikoder pripravlja scenarije za potek vremena v funkciji časa pripetil ta lapsus. Tega pač ne moremo zameriti nikomur. Ali pač? Kdo je kriv? Pa zakaj sedaj to nakladanje? Če kdo hoče kogar koli obtoževat naj vzame šilček, svinčnik in zelo velik kos papirja in naj začne računati zadevo, recimo 100 let. Prej ali slej bi prišlo do napake. Kako lahko zamerimo nekomu, ki to zadevo opravlja vsaj cca. 4,5e9 let. Upamo le, da ima garancijo za uporabljeno mehko opremo.No bil je januar, megla, 20. dan novega leta. Drugi del nečesa, kar bo očitno postalo trilogija, se nadaljuje. Zjutraj sem na sestanku pobral Črnija, ki je bil o zadevi obveščen, Bor pa je le začudeno gledal. In sva šla. Tokrat sva si zadevo popestrila z globalnim pokazovalnikom položaja. Po nestandardni poti sva prišla do roba, v zraku je bila sumljiva sopara. Večkrat se zdi čudno, da ni na cesti nikjer nobenega avta, ko pa prideš do nepreglednega ovinka, se najmanj eden skriva na drugi strani. Taka stvar se navadno zgodi na Robu - na Kovku. Klopca sameva ves čas, po poti ne srečaš nikogar, ko pa prideš do nje, iz vsake smeri prileti kak pohodnik ali v najslabšem primeru cela skupina. Čisto nepredstavljivo, neizračunljivo, naključje. Dogodek z verjetnostjo blizu ena, pa je v tem primeru navadno to, da v krogu enega kilometra ni nikogar drugega, seveda, če izvzamemo pilota jadrilice, ki ravno takrat kroži v bližini. Pot do luknje, o kateri nastanku nisem več čisto prepričan, smo prehodili že nič kolikokrat. Nad luknjo se je bilo potrebno opraviti vremenskim razmeram primerno. To je tega januarja pomenilo majico s kratkimi rokavi in kratke hlače. Žalostno, vem.
Kaj je sedaj s to luknjo? V skladu s pričevanjem napisa, citiranega 6.1.2007, je luknja nastala s pomočjo hudičevega roga, ko se je hudič spotaknil. Napis, ki bo citiran danes, pa priča takole..."To je bilo v tistih časih, ko je Bog delal ta naš košček sveta tolé okoli. Taprvo je ustvaril morje in Vipavsko ravnino. In se mu je zdelo strašno lepó. A hudič, ki mu je skozi nagajal, tudi zdaj ni počival. V morje je nosil kamenje in valil vanj velike skale, zato je voda poplavila vso ravnino. Bog je poklical angelčke na pomoč. Vsakemu je dal en velik žakelj in jim ukazal, naj znosijo tiste hudičeve skale in kamne gor proti Triglavu. Ma hudič se ni dal ugnat. Naskrivoma je narezal angelčkom žaklje in kamenje se jim je spotoma usipalo ven. Zato je danes na Krasu toliko drobnega kamenja. Ko so angelčki prišli na Goro, so bili že trudni in so počivali. Hudič se je pritihotapil do njih ven iz breznov, ki jih tu ne manjka in jim žaklje tako razrezal, da so se zvalile vse velike skale ven. Ko je rezal žaklje tam nekje pri Otlici, je Bog zamerkal, kaj dela. Tako ga je mahnil, da je hudič zletel skozi živ škol in je še danes tam luknja. Cele Gora pa je od tistikrat skoraj sam kamen. Starejši ljudje še danes rečejo, da je Gora zato tako boga, ker je hudič s praznim žakljem udaril po nji. Morje od tistikrat Vipavske doline ne popljavja več. Hudič pa je ni zagodel samo Gorjanom, tudi ljudem v Deželi je ponagajal. Od nekod je prinesel vinsko trto in jo posadil po gričih...Ma to je že druga zgodba in jo bom povedal en drugi bot...(Iz Javorovega hudiča)"...
Kot je normalno, da se v mnogih letih izgubi kak predznak, je normalno tudi to, da se pozabi vzrok nastanka luknje v skali. Hudič je imel prste vmes, tako ali drugače. Da pa si bomo na jasnem in ker naj bi živeli v demokratični državi, se odločimo enkrat za vselej tukaj: GLASOVANJE.
Tik pred luknjo nas je pozdravila čreda koz. Tudi njim je nekaj manjkalo. V pogledu ogromnega kozla sem lahko opazil razočaranje nad nama. Tudi midva nisva prinesla baterij za uro, ki še vedno kaže januar, čeprav vse kaže na to da je že april, oziroma kvečjemu šele zgodnji oktober. Na Otliškem maju ni bilo nikogar, so bili pa ljudje okrog. Mnogo njih. Na ravnici pod zadnjim večjim vzponom na enega izmed številnih majev, je Črni izsilil dokumentarni piknik na piknik dekici. Pot po robu je na nekaterih mestih precej ozka, tako da utegne kak planinec močnejše rasti napraviti manjši zastoj. Pot po robu je tudi malce zmedena, saj večkrat izgine izpod nog. Pot po robu včasih pohodniku napelje misli na hrano. To se je zgodilo tudi nama. V misli so nama prišli morski sadeži, natančneje lignji. Ocvrti. Ura na Predmeji je rekla, da sva prepozna za vzpon na Čaven, oziroma Modrasovec - to napoveduje zadnji del nečesa, kar zaenkrat zgleda kot trilogija. Močnejša, kot želja po Čavnu, je bila želja po ocvrtih kalamarih. Po srni in vzponu na balvan sva si jih zaslužila.
V naslednjem delu pa očitno sledi Predmeja - Čaven - Kucelj? Bomo videli.
Slike so pa itak na PSRMB.
Ni komentarjev:
Objavite komentar