Brez pribora
3.-5.8.2007 Ljubljana, Bovec, Trenta, Bohinj
Twist in hrenovka - glede pribora ni vredno izgubljati besed. Raje zgubimo kako o magiji. To, da je nekaj v lovilcih sanj je nekako znano, manj znano pa je, da se lahko nenavadne reči dogajajo tudi pod lovilci muh. Nenavadni test smo izvedli v Čezsoči. Ko smo se random premešali sem jaz končal pod lovilcem muh, Frenk pod lovilcem sanj, Klemen pa kot referenčni (testni) primer pod ničemer. Zjutraj so bili rezultati naslednji: Jaz sem celo noč sanjal, da sem padalec. To bi lahko bila dolga štorija, toda a ni zabavno, ko si tam in kar znaš zložiti padalo, ko letiš ti je vse jasno, čeprav tega še nikoli nisi videl, kaj šele počel. Zakaj se takrat ne zbudimo? "Primi za krmilo helikopterja, grem jaz ven na telefon..." ti reče pilot. In ti kar primeš in letiš naprej, pilot je pa zraven, zunaj, na telefonu?!. Tebi pa je vse jasno... Hudo! No preizkušanec št.2 ni doživel sanj, kar je bilo pričakovano, saj je te pojedel lovilec sanj. Naj takoj povemo, da zaradi ljubega miru peres nismo žgali, saj nismo hoteli iskati nove kokoši - gorenjsko/savinjsko/črnogorski tip lovilca sanj - za večkratno uporabo. Preizkušanec št.3 jo je odnesel še najhuje. Najlepše in najhujše sanje v eni noči.
Zjutraj smo, za potrebe sanacije, premerili hišo in se odpravili proti Bohinju. Plezališče Kal-Koritnica, tik pod Svinjakom, t.i. Materhornom, nam je padlo na misel, a tik za tem nam je na misel padlo tudi morebitno blato, zato smo nadaljevali pot po Dolini. Z veliko, ker se mi tako zdi. Kot je Stena stena in Gora gora bi po mojem morala biti Trenta Dolina dolina. Razlaga je verjetno vsakomur nepotrebna. Plezališče Trenta, obsijano s soncem, nasproti galerije, je obljubljalo veliko več kot le blato. Pravzaprav res veliko več, ker blata sploh ni bilo.
Včasih se človek zbudi in ve, da je to to. Včasih pa nima pojma. Kot amaterskemu plezalcu mi do tega dne (za razliko od nekaterih ;)) še ni bilo dano uspešno preplezati 6a. Nevihta, kako tipično, na plezanje.net ni označena kot 6a, je minila hitro, prehitro. Potem pa joj. Do tedaj smo bili pod balvani sami, naenkrat pa cca. 10 družin s štirimi do petimi psi. Smeri je kratko-malo zmanjkalo, tako da je bližnja Soča postala logična izbira. Ohladitev v Soči po enem letu je bila zabavna. Kot ponavadi sem tudi letos v Soči naredil osebni rekord. Kot blisk na drugo stran. Sapa. Nazaj je šlo malce počasneje.
Vršič. To bi lahko bilo plezalsko romanje si mislim. Ljubljana - Vrhnika, Slap ob Idrijci, Bovec, Kal-Koritnica, Vršič... Vršič. Premrzlo za naš okus. Kar v Bohinj. Naj na tem mestu vprašam odgovorne, zakaj (če je se opravičujem) v dimnik ob Šparu v Jesenicah ne namestite dvigala, na vrhu pa razgledne ploščadi? Ojoj. Bohinj. Groza. Pozabil sem ime smeri. 5a ob Razgledni 5a. Niti vertikalna ni, mogoče 80%, vendar sem v njej bil hudo psihološko vojno. No jaz sem bil tisti, ki je visel na vrvi, bojevala pa sta druga, dva možička, ki čepita v moji glavi. En je hotel, da nadaljujem, drugi pa je rekel, da ni nujno, da lahko gremo tudi na mini golf. Tako sem ju nekaj časa poslušal, nazadnje sem se odločil, da ju preprosto ignoriram in plezam brez nepotrebnega razmišljanja. Lažje reči kot izvesti. Pri naslednjem svedrovcu ista pesem.
Potem pa v kamp. Najprej smo pomislili, da bi se lahko kje "čeharili", pa smo se strinjali, da je potrebno podpirati domači turizem. Ponoči nam je bilo žal. To, da nismo imeli pribora se niti ni izkazalo za zelo nevarno. Plastične vilice iz Špara so se dobro odnesle tako v vlogi noža kot vilic. Pašta s pomidori in sirom... Lakota je res odličen kuhar.
In smo šli spat. "Betulo so nam zaprli" sta namreč žalostno sporočila kolega, ko sem si ravno umival zobe. No pa smo šli spat. Ne za dolgo, oziroma prvič. Ko sem ravno analiziral, straniščno školjko, domnevno iz porcelana prestižne znamke (brez reklame), ročno obarvano..., je čez nas zapeljal glasen avtomobil. No ja, 5 metrov nad glavo. Pogledam naokoli, nič mi ni jasno. Prestižne straniščne školjke ni nikjer, ležim v šotoru, zraven sta še dva pelendrinca... Točno, Bohinj, kamp, šotor... Kaj je bil ta hrup? In spet. Joj joj. A je res potrebno izrabit pnevmatike ravno sredi noči, sredi TNP ja. Saj bi jih lahko tudi zjutraj... In že analiziram naslednjo školjko, če se prav spominjam je bila zelene barve. Pa joj! "Jaz sem prehodu sedem kilometrov stari!!!" Kdo? Kaj? Aha. Šotor... Pa kaj že spet? Kot ponavadi bi takrat najraje, v primeru, da bi bil normalen, znorel, pa ni šlo... In tako naprej. Ravno, ko hočem potrditi, da gre za izvirno umetnino, me nek hrup, ki ga niti v najbolj norih sanjah ne bi pripisal narodnemu parku, povrne v šotor. Beda!! Drugič se čeharim. Ne zaradi skopuštva, pač pa zaradi ljubega miru. Če me dobijo čuvaji, jim bomo pač plačali. Da bomo le v miru spali...
Večkrat sem hodil pod Skalco a nikoli plezal. Pelendrinca sta začela s plezanjem, jaz sem se pa šel ogret. Do policijskega doma sem si rekel, pa sem po nesreči tekel do kampa. Pozdrav soncu. Kar je zjutraj zgledalo precej obetavno se je pozneje iskazalo za gledališče. Plezališče priporočam pozornosti željnim ljudem.
Ko smo se okopali v primerno toplem jezeru, smo se napotili za GPS-jem čez hribe domov (Železniki, Škofja Loka...). Odgovor na vprašanje zakaj ne asfaltirajo te poti se je ponujal kar sam. To bi pomenilo tisoče vozil (na žalost štejem tudi sebe) vsak konec tedna čez tako lepo naravo kjer kraljuje timberjack. Tega res ne smemo dovoliti. 
Zjutraj smo, za potrebe sanacije, premerili hišo in se odpravili proti Bohinju. Plezališče Kal-Koritnica, tik pod Svinjakom, t.i. Materhornom, nam je padlo na misel, a tik za tem nam je na misel padlo tudi morebitno blato, zato smo nadaljevali pot po Dolini. Z veliko, ker se mi tako zdi. Kot je Stena stena in Gora gora bi po mojem morala biti Trenta Dolina dolina. Razlaga je verjetno vsakomur nepotrebna. Plezališče Trenta, obsijano s soncem, nasproti galerije, je obljubljalo veliko več kot le blato. Pravzaprav res veliko več, ker blata sploh ni bilo.Včasih se človek zbudi in ve, da je to to. Včasih pa nima pojma. Kot amaterskemu plezalcu mi do tega dne (za razliko od nekaterih ;)) še ni bilo dano uspešno preplezati 6a. Nevihta, kako tipično, na plezanje.net ni označena kot 6a, je minila hitro, prehitro. Potem pa joj. Do tedaj smo bili pod balvani sami, naenkrat pa cca. 10 družin s štirimi do petimi psi. Smeri je kratko-malo zmanjkalo, tako da je bližnja Soča postala logična izbira. Ohladitev v Soči po enem letu je bila zabavna. Kot ponavadi sem tudi letos v Soči naredil osebni rekord. Kot blisk na drugo stran. Sapa. Nazaj je šlo malce počasneje.
Vršič. To bi lahko bilo plezalsko romanje si mislim. Ljubljana - Vrhnika, Slap ob Idrijci, Bovec, Kal-Koritnica, Vršič... Vršič. Premrzlo za naš okus. Kar v Bohinj. Naj na tem mestu vprašam odgovorne, zakaj (če je se opravičujem) v dimnik ob Šparu v Jesenicah ne namestite dvigala, na vrhu pa razgledne ploščadi? Ojoj. Bohinj. Groza. Pozabil sem ime smeri. 5a ob Razgledni 5a. Niti vertikalna ni, mogoče 80%, vendar sem v njej bil hudo psihološko vojno. No jaz sem bil tisti, ki je visel na vrvi, bojevala pa sta druga, dva možička, ki čepita v moji glavi. En je hotel, da nadaljujem, drugi pa je rekel, da ni nujno, da lahko gremo tudi na mini golf. Tako sem ju nekaj časa poslušal, nazadnje sem se odločil, da ju preprosto ignoriram in plezam brez nepotrebnega razmišljanja. Lažje reči kot izvesti. Pri naslednjem svedrovcu ista pesem.
Potem pa v kamp. Najprej smo pomislili, da bi se lahko kje "čeharili", pa smo se strinjali, da je potrebno podpirati domači turizem. Ponoči nam je bilo žal. To, da nismo imeli pribora se niti ni izkazalo za zelo nevarno. Plastične vilice iz Špara so se dobro odnesle tako v vlogi noža kot vilic. Pašta s pomidori in sirom... Lakota je res odličen kuhar.In smo šli spat. "Betulo so nam zaprli" sta namreč žalostno sporočila kolega, ko sem si ravno umival zobe. No pa smo šli spat. Ne za dolgo, oziroma prvič. Ko sem ravno analiziral, straniščno školjko, domnevno iz porcelana prestižne znamke (brez reklame), ročno obarvano..., je čez nas zapeljal glasen avtomobil. No ja, 5 metrov nad glavo. Pogledam naokoli, nič mi ni jasno. Prestižne straniščne školjke ni nikjer, ležim v šotoru, zraven sta še dva pelendrinca... Točno, Bohinj, kamp, šotor... Kaj je bil ta hrup? In spet. Joj joj. A je res potrebno izrabit pnevmatike ravno sredi noči, sredi TNP ja. Saj bi jih lahko tudi zjutraj... In že analiziram naslednjo školjko, če se prav spominjam je bila zelene barve. Pa joj! "Jaz sem prehodu sedem kilometrov stari!!!" Kdo? Kaj? Aha. Šotor... Pa kaj že spet? Kot ponavadi bi takrat najraje, v primeru, da bi bil normalen, znorel, pa ni šlo... In tako naprej. Ravno, ko hočem potrditi, da gre za izvirno umetnino, me nek hrup, ki ga niti v najbolj norih sanjah ne bi pripisal narodnemu parku, povrne v šotor. Beda!! Drugič se čeharim. Ne zaradi skopuštva, pač pa zaradi ljubega miru. Če me dobijo čuvaji, jim bomo pač plačali. Da bomo le v miru spali...
Večkrat sem hodil pod Skalco a nikoli plezal. Pelendrinca sta začela s plezanjem, jaz sem se pa šel ogret. Do policijskega doma sem si rekel, pa sem po nesreči tekel do kampa. Pozdrav soncu. Kar je zjutraj zgledalo precej obetavno se je pozneje iskazalo za gledališče. Plezališče priporočam pozornosti željnim ljudem.
Ko smo se okopali v primerno toplem jezeru, smo se napotili za GPS-jem čez hribe domov (Železniki, Škofja Loka...). Odgovor na vprašanje zakaj ne asfaltirajo te poti se je ponujal kar sam. To bi pomenilo tisoče vozil (na žalost štejem tudi sebe) vsak konec tedna čez tako lepo naravo kjer kraljuje timberjack. Tega res ne smemo dovoliti. 
