Storžič in Planjava

Storžič je zanimiv hrib, neke vrste samotar. Gora, ne hrib. Samotarka. Očitno se je zaradi zamer, ki jih je imel s Kokrami in Grintovcem odmaknil proti zahodu... Ali pa je hotel v Evropo... V glavnem sedaj je sam, kar se tiče prijateljev svoje vrste, prijateljev naše vrste mu vsekakor ne manjka.

Torej grem še jaz pogledat za kaj gre. Ob sedmih se odpravim iz Ljubljane (pozoren bralec se verjetno zmrduje, naj ne bo nesporazumov nameraval sem iti ob petih, ampak sem imel precej sladke sanje - sladoled le zame). "Pa začnimo," si rečem in zagrizem od doma pod Storžičem, kot bi bil vedel kam grem. Pred menoj sta bila na parkirišču dva avtomobila, en nemške, en francoske izdelave. Čez pet minut sem opazil, da pogrešam GPS (dandanes mora biti vse zabeleženo) zato sem se vrnil nazaj in ga poiskal. Sedaj pa zares. V teh 15 minutah, ko sem iskal GPS med šaro, ki jo imam nametano v Snežinki, se je nabralo še kakih 10 avtomobilov raznoraznih barv. "A smo čisto vsi brezposelni?" Med tednom res nisem pričakoval gneče. Nato pa zares, štart 8:30. Žrelo je izgledalo obetavno, zato sem ob smerokazu zavil desno. Prekrasno speljana stezica me je pripeljala na še krasnejši greben, ki me je nato nekoliko manj krasno spravil na vrh. Manj krasno zaradi hecne perspektive, ki sprehajalcu da občutek, da sta vrhova 2 in da je tisti s križem cca. 100 m nižji...

Po neobveznem sendviču je sledil galop čez Škarjev rob v dolino.

Dober dan kasneje sem se odpravil še proti Planjavi iz koče pri Kamniški Bistrici. Lep sprehod na katerem sem komaj dohajal 2 nadobudna kolesarja, ki sta na vrh nosila vsak svoje kolo. Poti navzgor jima nisem niti malo zavidal, pot dol pa le malo.

Slik pa ni, ker mi je bil prenosni računalnik odtujen iz avtomobila.