Pa smo se našli

Po dolgem odločanju in premišljanju o nabavi kake GPS naprave sem se odločil za neko vmesno pot. Ker sem že ravno posedoval dovolj zmogljiv mobilni telefon finskega proizvajalca, konkretno Nokia N73, sem se odločil, da bi bilo zanimivo preveriti kombinacijo mobitela in modrozobega satelitskega sprejemnika. Marsikdo se ob tej kombinaciji zgrozi in vpraša. A to zadevo moraš nosit s sabo? A če imaš ločen gps mobitel pustiš doma? Nekajkrat sem se že z denarjem odpravil po kako Garminovo igračko, pa sem se tam vedno premislil, da to ni to. Aha, to imam za pozicioniranje? In nič drugega.

Sam na GPS gledam bolj na beležnico poti, kot pokazatelja poti. Že kakih 10 in več let se podim po neznanem le s karto in kompasom. Pri nas to skoraj zadostuje. Litva je druga pesem. Pozabiš na teren in le azimut ti lahko pomaga, pa se hitro naveličaš in slediš raje poti... No, večja zabava je analiza svojega gibanja, lahko analiziraš napake, pot, načrtovano in izvedeno... Nič profesionalnega seveda, le zabava. Na srečo še nisem znašel v položaju, ko bi mi nepoznavanje terena povzročilo kaj hujšega kot rdečico.Sledi kritika naprav. Naprav, distributerjev, vsega... Ne bom govoril o znamkah in o trgovinah... le znesel se bom na ta digitalni kos papirja. Sirf sprejemnik tlačijo v avtomobilske GPS, potem se jih na debelo prodaja po tržnicah... pa saj ne moreš biti drugje kot na cesti. Nad cesto je nebo, nad njim pa nebesa... V gozdu sem pa pod krošnjami in nad njimi ni ničesar. Če hočeš ročni sprejemnik s sirfom mimogrede plačaš dvakratno ceno cestnega, čeprav imajo slednji ogromen na dotik občutljiv zaslon, glasovno vodenje in kaj jaz vem kako kramo... Ročni pa 12 kanalni... jok.
No nakladam. Skratka v roke mi je prišel Nokiin LD-3W sprejemnik. Takoj sem na mobitel naložil vse mogoče zastonjske programe za sledenje satelitom. Hitro sem se navdušil nad (spet) ponudbo Nokie smart2go. Zraven ti dajo še programček za nameščanje zemljevidov in kot se lahko pričakuje Slovenije ni zraven, oziroma predvidena je, je pa velika 0.0 MB, takisto se zgodi z južnimi sosedi. Slovenije si ne moremo namestiti z računalnika, lahko si jo pa poberemo prek GPRS?! Zakaj zadeva smrdi po zaroti? Zaračunajo ti le glasovno vodenje, oziroma vodenje na sploh. Toda, če po cesti ne znam do začetka ture, kaj me čaka na brezpotju? Sicer je lepo imeti podatke o prometu, o gostilnah, o bencinskih črpalkah, a tega tako za nas ni. Človek, ki veliko potuje po tujini pa zadevo skoraj potrebuje...
Zgodovina
No pa pojdimo počasi naprej. Prvič sem imel GPS v rokah približno 9 let nazaj, nekje 1998. Selective availability je bil še uklopljen, tako da si bil vesel z natančnostjo okrog nekaj 100 m. GPS napravo, 2x večjo od popularne Reglje, si prižgal, čakal 5-10 minut na travniku, potem ti je izpisalo koordinate, saj pravim zgodovina. Potem še pretvorba v nesrečne Gauss-Krugerjeve koordinate... živa žalost. Leta 2000 je Clintonov Bill dokončno odpravil SA in resne zadeve so se lahko začele...
Tu je... no naslednjič podrobneje...

Se en izmed velikih malih sprehodov

Na poti proti domu nekje med Logatcem in Colom sem se odločil, da bo ta dan padel Modrasovec, verjetno Veliki, če bo čas tudi Mali. Najprej sem imel v mislih obisk Malega golaka, pa so ravno takrat na plan prišle besede, izgovorjene in slišane nekaj mesecev prej.

Besede je izgovoril Matija, slišal sem jih pa jaz. Čaven? A to ko rečete, da greste na Čaven, greste do koče? Nisem poznal odgovora. Na Čavnu sem bil že večkrat. Pa sem bil res? Sem mar res bil zgolj pri koči? Torej še nisem bil na Čavnu!? Te besede sem hitro pozabil.Ko pa se človek pelje proti Vipavski dolini Čavna ne more spregledati. Tudi jaz ga nisem. Po hitrem dogovoru z Matevžem sva se odpravila proti Predmeji, proti mestu, kjer sva nazadnje končala Transverzalo. Tam sva zavila levo proti koči Antona Bavčarja. Kmalu se je pokazala prva zaplata snega. Majhna. Pa še ena, pa še druga... Pogled s Čavna v dolino je jemal dih. Pri koči sva ubrala vsak svojo pot. Matevž v dolino jaz na Čaven, na vrh.

Da na vrh, na vrh Velikega modrasovca. Z vrha se ne vidi doline, vidi se pa celotne Alpe, Julijske in Kamniško-Savinjske. Slednje se sicer z delom sramežljivo skrivajo za Golaki, a vidi se jih le.Pa nazaj dol. Dol do koče. In naprej gor na Kucelj in spet dol, dol na Malo goro in v naprej v Dobravlje. Kot bi mignil je minilo pet ur in 25 km.

Izpit - zimska tehnika

Koča pod Storžičem 3.3.2007 V lepem številu smo se tečajniki zbrali pred kočo pod Storžičem. Trema, ki je skakala z enega na drugega, je izginila kmalu po tem ko smo dojeli, da bomo imeli še ponavljalne vaje. Spomnili smo se nujne zimske opreme za zganjanje alpinizma, tehnike hoje s cepini in derezami, ledeniške naveze, varovanje prvega in drugega, čarovnij z lednimi vijaki v kupu snega, staroslavne snežne gobe, štantov v mehkem in trdem snegu in osnov o snežnih plazovih.
Potem je šlo zares. Člani komisije so bili neusmiljeni in niso spregledali nobenih napak. Z drugimi besedami, zadnji rok za podkupnine je potekel z začetkom izpita. S Tino sva se pogumno borila z nalogami, kar je bil še prej zelo jasno je postalo nelogično. A nekako smo zmogli. Snega je bilo slabih 30 cm, poleg tega je še rosilo. Lepo.
No pa sem se potem s težkim srcem vrnil v Ljubljano z Urošem in Sonjo. Ju3 bo pa tako lep dan. Jok... Pa še slikal nisem. Aja, pa menda sva oba opravila. Počakajmo še uradne rezultate.