Sindikalni izlet: Slemenova špica

Tamar

Ideja je na našem zelniku vzklila že večkrat, vendar je nato ni nihče resno zalival. Tako je vedno znova od nje ostala le suha, suha, ... no kakor koli se reče posušeni zeljnati glavi. Večkrat smo sicer zasadili tudi več, kot bi lahko pojedli, pa je spet šlo vse v nič, mogoče v joto. Od samega kislega zelja pač ne moreš v hribe hodit. Že zaradi same statistike smo v kratkem nato končno ugledali lepo zeljnato glavo, vrste Jalovec. Ker pa v sindikatu nismo vsi zajčki, smo se take glave ustrašili in smo jo cepili z nižjo podvrsto. Tako je iz zelja zrasla Slemenova Špica.

Počasi se zagrizemo v žrelo

Premagane ovire

Premagovanje ovir v labirintu mimo navideznih markacij

Lepo speljana pot nas vodi iz Tamarja čez zanimivo grlo. Grlo nam ponuja zelo zanimivo iskanje prehodov, kar še dodatno začini lepo sveže zelje. Ob in na poti lahko srečamo zanimive primerke čisto vulgarnih avtohtonih predstavnikov podvrste homo alpinus vulgaris domesticus, kot tudi malo manj vulgarnih starejših neavtohtonih homo alpinus vulgaris alienus-italicus, ki znajo včasih pozdraviti kot "Come si dice buongiorno?", včasih pa naročiti "Il panino con beer". Va bene.

Skratka, na vrhu je lepo in tudi nekaj kakcev. Ovčjih, smo se odločili po temeljiti analizi. Razgled je in ukulele je tudi bila zraven. A kdo ve kako je prav? Tista ali tisti ukulele?

EPP

Vreme se je počasi poslavljalo

Pot nas je nato vodila mimo lepih črnih vod do koče v Tamarju, kjer sicer nasmejana natakarica pride le enkrat, zato se zanamci že vnaprej odločite s čim bi pogasili žejo, da je ne bi po nepotrebnem spravljali v nejevoljo. Tako. Nekaj je grmelo, nato je plohalo.  Neprevidni planinec pa je na dežju ignoriral soplaninkna suha oblačila. Za to jih je kasneje tudi (bojda zasluženo) slišal in bil poslan na soljenje.

Tam smo ga pa en teden nazaj biksal

Poskus gasilske slike

Nato smo skočili v Kranjsko Goro k Martinu, ki pa je pokal po fugi, zato smo raje skočili do naslednje gostilne, kjer je natakarica pred našimi očmi v brezalkoholnem pivu utopila nič hudega slutečo oso... "Crkn!" ji je rekla strešivši steklenico... Potem je Jure pojedel dva žganca bolonjez...  

Sedaj vem kje slikajo Jalovec za koledar

Storžič in Planjava

Storžič je zanimiv hrib, neke vrste samotar. Gora, ne hrib. Samotarka. Očitno se je zaradi zamer, ki jih je imel s Kokrami in Grintovcem odmaknil proti zahodu... Ali pa je hotel v Evropo... V glavnem sedaj je sam, kar se tiče prijateljev svoje vrste, prijateljev naše vrste mu vsekakor ne manjka.

Torej grem še jaz pogledat za kaj gre. Ob sedmih se odpravim iz Ljubljane (pozoren bralec se verjetno zmrduje, naj ne bo nesporazumov nameraval sem iti ob petih, ampak sem imel precej sladke sanje - sladoled le zame). "Pa začnimo," si rečem in zagrizem od doma pod Storžičem, kot bi bil vedel kam grem. Pred menoj sta bila na parkirišču dva avtomobila, en nemške, en francoske izdelave. Čez pet minut sem opazil, da pogrešam GPS (dandanes mora biti vse zabeleženo) zato sem se vrnil nazaj in ga poiskal. Sedaj pa zares. V teh 15 minutah, ko sem iskal GPS med šaro, ki jo imam nametano v Snežinki, se je nabralo še kakih 10 avtomobilov raznoraznih barv. "A smo čisto vsi brezposelni?" Med tednom res nisem pričakoval gneče. Nato pa zares, štart 8:30. Žrelo je izgledalo obetavno, zato sem ob smerokazu zavil desno. Prekrasno speljana stezica me je pripeljala na še krasnejši greben, ki me je nato nekoliko manj krasno spravil na vrh. Manj krasno zaradi hecne perspektive, ki sprehajalcu da občutek, da sta vrhova 2 in da je tisti s križem cca. 100 m nižji...

Po neobveznem sendviču je sledil galop čez Škarjev rob v dolino.

Dober dan kasneje sem se odpravil še proti Planjavi iz koče pri Kamniški Bistrici. Lep sprehod na katerem sem komaj dohajal 2 nadobudna kolesarja, ki sta na vrh nosila vsak svoje kolo. Poti navzgor jima nisem niti malo zavidal, pot dol pa le malo.

Slik pa ni, ker mi je bil prenosni računalnik odtujen iz avtomobila.

Bowca z Owca

"To je super ideja," sem rekel Balirki, ko mi je nekega majskega večera predlagal, češ da naj pridem kaj pogledat na taborjenje. Tako sem se dober mesec in pol kasneje res prikazal v Čezsoči na enem izmed prizorišč filma Gremo mi po svoje. In čeprav za marskigoga velja, da ga ni lepšega, kot cepit 14 dni staro bukev, sem se zadovoljil z relaksiranjem v družbi "ku pulver".

Vsak dan je bilo novo jutro, ki mu je sledil dan in nato še večer. Vmes je bilo tudi kar precej baliranja. Nekega jutra pa sem vseeno skočil na Svinjak, ki mi ni dal miru vsaj tri dni. Čeprav je bila za dotični dan napoved najlepša sem bil prikrajšan krasnih razgledov z vrha. Kljub temu sem se do sitega najedel z gozdnimi jagodami. Ker so bili GG-ji na bivaku, in ker so se MČ odpravljali na bivak, sem skočil na bivak še sam. Iz Bovca pod Grintovec, pa na Struco in Skuto.