Grmada

V četrtek je končno pobelilo to "belo" Ljubljano, tako da se je včerajšnji izletek na Grmado (tisto zraven Šmarne gore) ponujal kar sam od sebe. Nives je izkoristila tacanje za slikanje zimskih motivov, jaz pa sem isto zadevo počel z mobitelom. Bilo je tudi blatno. Nekaj sličic je spodaj. Danes sem se zbudil z nepojasnjeno bolečino v levem gležnju. Kdo bi vedel zakaj.

Neverjetno

Res ne morem opisati svojih občutkov. Skoraj nič, pa tako veliko. Ljubljano je končno pobelilo. Pogled skozi okno.

Zakaj sta Kras in Gora iz samega kamna?

20.01.07 - Pašnik: Kaj imajo skupnega televizija in pohajkovanje po Robu? To vprašanje si verjetno postavi marsikdo, ki se rad ukvarja s takimi vprašanji. S pojmom televizija nimam v mislih zgolj zaprašene, navadno črne, škatle različnih dimenzij, ki se nahaja v enem ali več primerkih v enem ali več bivalnih prostorih, izložbah in podobnem, pač pa gibajoče slike nasploh. Torej zadevo, kateri prikazovanju je zaprašena, navadno črna, škatla različnih dimenzij, ki se nahaja v enem ali več primerkih v enem ali več bivalnih prostorih, izložbah in podobnem namenjena. Včasih se zgodi, da skupine gibajočih slik, ki se izmenično pojavljajo na zaslonih televizije z raznoraznimi frekvencami, tvorijo neko zgodbo, ki je po nekem nepredstavljivem naključju sestavljena iz pravljičnega števila delov - navadno treh. V tem primeru govorimo o trilogiji. Pri sprehodu po robu se takisto lahko pripeti podobna zadeva. Kar je še bolj težko predstavljivo naključje, predvsem zato ker omenjen sprehod ni ne ne vem kako nepredstavljivo dolg, niti ne vem kako nepredstavljivo zahteven.

Nepazljivi bralec se verjetno sprašuje o čem je govora. Vendar, če se taisti nepazljivi bralec povrne v zgodovino nazaj, na dan božiča leta 2006, oziroma še kak mesec ali dva pred tem (govorimo o koncu oktobra istega leta), hitro spozna, da je to pričakoval. Le kako ne bi, če se je sprehod nad Zgornjo vipavsko dolino končal v luknji, imenovani Otliško okno. A je to konec? Seveda ne, si nekdo misli, po drugi strani zakaj pa ne? No to vsekakor ni bil konec. To niti ni bil zgolj začetek. To je bil zgolj en delček poti.Ljudje! Januar je. Druga polovica. Zunaj vrabci čivkajo, termometer, ki mu je verjetno še manj jasno kot nam, gleda, kje je spregledal predznak. A se ni slučajno zmotil, se sprašuje. 18°C. +, da ne bo nesporazumov. Očitno je, da gre za enostavno matematično napako, pri premetavanju spremenljivk z ene strani enačbe na drugo. Lahko si še tako pazljiv, a če se z zadevo že zelo dolgo ukvarjaš, se statistična možnost pojava omenjene napake, sicer počasi, a prav gotovo veča. No očitno je, da se je nekomu, če je nekdo ali nekaj, ki nekje ali nikoder pripravlja scenarije za potek vremena v funkciji časa pripetil ta lapsus. Tega pač ne moremo zameriti nikomur. Ali pač? Kdo je kriv? Pa zakaj sedaj to nakladanje? Če kdo hoče kogar koli obtoževat naj vzame šilček, svinčnik in zelo velik kos papirja in naj začne računati zadevo, recimo 100 let. Prej ali slej bi prišlo do napake. Kako lahko zamerimo nekomu, ki to zadevo opravlja vsaj cca. 4,5e9 let. Upamo le, da ima garancijo za uporabljeno mehko opremo.
No bil je januar, megla, 20. dan novega leta. Drugi del nečesa, kar bo očitno postalo trilogija, se nadaljuje. Zjutraj sem na sestanku pobral Črnija, ki je bil o zadevi obveščen, Bor pa je le začudeno gledal. In sva šla. Tokrat sva si zadevo popestrila z globalnim pokazovalnikom položaja. Po nestandardni poti sva prišla do roba, v zraku je bila sumljiva sopara. Večkrat se zdi čudno, da ni na cesti nikjer nobenega avta, ko pa prideš do nepreglednega ovinka, se najmanj eden skriva na drugi strani. Taka stvar se navadno zgodi na Robu - na Kovku. Klopca sameva ves čas, po poti ne srečaš nikogar, ko pa prideš do nje, iz vsake smeri prileti kak pohodnik ali v najslabšem primeru cela skupina. Čisto nepredstavljivo, neizračunljivo, naključje. Dogodek z verjetnostjo blizu ena, pa je v tem primeru navadno to, da v krogu enega kilometra ni nikogar drugega, seveda, če izvzamemo pilota jadrilice, ki ravno takrat kroži v bližini. Pot do luknje, o kateri nastanku nisem več čisto prepričan, smo prehodili že nič kolikokrat. Nad luknjo se je bilo potrebno opraviti vremenskim razmeram primerno. To je tega januarja pomenilo majico s kratkimi rokavi in kratke hlače. Žalostno, vem.Kaj je sedaj s to luknjo? V skladu s pričevanjem napisa, citiranega 6.1.2007, je luknja nastala s pomočjo hudičevega roga, ko se je hudič spotaknil. Napis, ki bo citiran danes, pa priča takole...

"To je bilo v tistih časih, ko je Bog delal ta naš košček sveta tolé okoli. Taprvo je ustvaril morje in Vipavsko ravnino. In se mu je zdelo strašno lepó. A hudič, ki mu je skozi nagajal, tudi zdaj ni počival. V morje je nosil kamenje in valil vanj velike skale, zato je voda poplavila vso ravnino. Bog je poklical angelčke na pomoč. Vsakemu je dal en velik žakelj in jim ukazal, naj znosijo tiste hudičeve skale in kamne gor proti Triglavu. Ma hudič se ni dal ugnat. Naskrivoma je narezal angelčkom žaklje in kamenje se jim je spotoma usipalo ven. Zato je danes na Krasu toliko drobnega kamenja. Ko so angelčki prišli na Goro, so bili že trudni in so počivali. Hudič se je pritihotapil do njih ven iz breznov, ki jih tu ne manjka in jim žaklje tako razrezal, da so se zvalile vse velike skale ven. Ko je rezal žaklje tam nekje pri Otlici, je Bog zamerkal, kaj dela. Tako ga je mahnil, da je hudič zletel skozi živ škol in je še danes tam luknja. Cele Gora pa je od tistikrat skoraj sam kamen. Starejši ljudje še danes rečejo, da je Gora zato tako boga, ker je hudič s praznim žakljem udaril po nji. Morje od tistikrat Vipavske doline ne popljavja več. Hudič pa je ni zagodel samo Gorjanom, tudi ljudem v Deželi je ponagajal. Od nekod je prinesel vinsko trto in jo posadil po gričih...Ma to je že druga zgodba in jo bom povedal en drugi bot...(Iz Javorovega hudiča)"...

Kot je normalno, da se v mnogih letih izgubi kak predznak, je normalno tudi to, da se pozabi vzrok nastanka luknje v skali. Hudič je imel prste vmes, tako ali drugače. Da pa si bomo na jasnem in ker naj bi živeli v demokratični državi, se odločimo enkrat za vselej tukaj: GLASOVANJE.
Tik pred luknjo nas je pozdravila čreda koz. Tudi njim je nekaj manjkalo. V pogledu ogromnega kozla sem lahko opazil razočaranje nad nama. Tudi midva nisva prinesla baterij za uro, ki še vedno kaže januar, čeprav vse kaže na to da je že april, oziroma kvečjemu šele zgodnji oktober. Na Otliškem maju ni bilo nikogar, so bili pa ljudje okrog. Mnogo njih. Na ravnici pod zadnjim večjim vzponom na enega izmed številnih majev, je Črni izsilil dokumentarni piknik na piknik dekici. Pot po robu je na nekaterih mestih precej ozka, tako da utegne kak planinec močnejše rasti napraviti manjši zastoj. Pot po robu je tudi malce zmedena, saj večkrat izgine izpod nog. Pot po robu včasih pohodniku napelje misli na hrano. To se je zgodilo tudi nama. V misli so nama prišli morski sadeži, natančneje lignji. Ocvrti. Ura na Predmeji je rekla, da sva prepozna za vzpon na Čaven, oziroma Modrasovec - to napoveduje zadnji del nečesa, kar zaenkrat zgleda kot trilogija. Močnejša, kot želja po Čavnu, je bila želja po ocvrtih kalamarih. Po srni in vzponu na balvan sva si jih zaslužila.V naslednjem delu pa očitno sledi Predmeja - Čaven - Kucelj? Bomo videli.Slike so pa itak na PSRMB.

Kup snega in kavka

11.1.2007 - Četrtek V lokalu v Eipprovi ulici ob četrtkih navadno mrgoli ljudi. Na dan tega specifičnega četrtka pa jih je mrgolelo na kvadrat. Med drugim se je tega dne v vrste AAO nekako uspel pritihotapiti tudi Gornjegraški amaterski gasilski pevski zbor. Ko smo takole sedeli/stali za/med mizami nam je Črt razkril skrivnost razlikem med ljudmi, ki so alpinisti in ljudmi, ki mislijo, da so alpinisti. Če povzamem: Alpinist je osebek, ki žrtvuje žuranje ob petkih, da lahko v soboto zgodaj vstane, pa čeprav bi s tem utegnil užaliti, kolege, ki se ga želijo na dan petka ulit. Osebek, ki misli, da je alpinist, pa se klicu žura, na dan petka, ne more upreti. Torej, če alpinistu nekdo na žuru v petek ob 21 h predlaga turo naslednjega dne, mora ta zabavo nemudoma zapustiti, tudi če ima še na pol poln kozarec. Bilo je prepozno, preden sem se zavedel, sem se ujel v trnek. Nič nisem obljubil, a Stenar me je že vlekel ven. Tega dne je bil tudi Tinin rojstno dnevni jubilej. Gornjegraški amaterski pevski zbor pa se je iz ure v uro večal in bil iz ure v uro glasnejši. Obratno sorazmerno s številčnostjo, glasnostjo in pijačo je padala usklajenost zbora.

12.1.2007 - Petek Naslednji dan zvečer smo finiširali Stanka. Z namenom, da bi kupili oblekico za novo igračko, sva z Nives skočila do BTC-ja. Ko sva se vračala, sem v veliki vrečki, domov nosil nov par gojzarjev. Te pa je bilo potrebno preiskusiti čim prej, recimo naslednji dan. Sicer nespametno, a izvedljivo. Bil je petek, skoraj 21:00, pa sem se domenil, da grem zravn še jaz. S Stankom smo se ukvarjali do 0:30, zaspal sem okrog 1:00. Budilka se je ob 3:00 sicer zmotila, saj je rekla, da: "Je treba delat...", vendar me je kljub temu prepričala, da je treba vstat.13.1.2007 - Sobota Marsel me je pobral ob 03:50, nato še Igorja in že smo bili v Medvodah, kjer smo se presedli v Tonijev avtomobil, češke izdelave, verjetno bele barve. Čas do Vrat je minil izjemno hitro. V Vratih smo, v prepričanju, da so cesto opremili z novimi odseki asfalta, suvereno hiteli po 5 cm debeli plasti ledu. Da gre za led in ne asfalt, smo posumili, ko smo obstali na zadnjem klancu. V to smo se popolnoma prepričali, ko smo stopili iz avtomobila in končali nekaj metrov nižje pod njim. Na istem mestu je svojo pot končal tudi "Ljubljeni vodja" z avtomobilom, korejske izdelave, verjetno zelene barve. "Verjetno" pravim, ker si barve nisem utegnil zapomniti. Toni je na hitro demonstriral 180° obrat avtomobila na mestu, potem smo se pripravili in odšli. Plezalska ekipa je pri spomeniku padlim partizanom gornikom zavila desno, pohodniška pa tudi. Na koncu jarka, verjetno ostanek od partizanov, se je steza končala. Malce smo še pobrskali za potjo, a, ker je ni bilo, smo se odločili, da gremo kar naravnost. Pravi odcep je bil kakih 20 minut hoje naprej. Do melišča je imela Tina občutek, da čez kamenčke prečkamo zelo široko reko, jaz pa sem začel občudovati koordinacijo pajkov med hojo. Le kako se 8 nog dogovori med seboj. Na melišču naju je Nada poučila o rabi cepina. Potem me je nekaj neslo do vrha melišča, kjer so se začele težave. Precejšen strmec v snegu me je gnal čez skale. Dekleti sta si nadeli dereze, kar je bila zelo dobra odločitev. Potem sem si še jaz nadel svoje "kao" dereze in s tem se je začel pravi boj za metre. Nada se je v hitrem zaletu pognala po neki strmi grapi, midva s Tino pa sva jo ubrala po položnejši bližnjici. Nekje na Križkih podih me je začela grabiti panika. Vrh je bil še daleč, jaz sem se pa spomnil, da sem doma pozabil vilice za konzumiranje konzervirane tunine. To mi je čisto zbilo moralo. V malo boljšo voljo me je spravil razgled na Zadnjico in Trento. Nada je bila že na drugi strani čudne prečnice, ko sva s Tino debatirala o kompatibilnosti Primorcev s pokrajino, kjer sva se znašla. Saj če ne prideva do vrha, se lahko tudi tu sončiva, sva rekla in se nekako splazila do vrha, jaz spet po neki skalni obvoznici, Tina po normalki za Nado. Ko sem prišel na vrh, je Nada že zdavnaj po malicala, meni pa hrana ni dišala. Zakaj sem lezel sem? Na ta kup kamenja? Pokrit s snegom? Zazrl sem se v Steno... Nada je nekaj govorila o hrani. Deset minut po tem, ko je Ljubljeni vodja sporočil, da bodo na vrhu čez 1 uro, smo vsi skupaj že naredili gasilsko fotografijo. Pridna kavka je skrbela za to, da na vrhu ni ostala nobena drobtina. Kako je bilo na vrhu? Kup snega in ena kavka... Pač.
Sestop je bil zmeren. Kavka je postala že sitna. To so ji povedale tudi druge kavke, a jim je takoj zabrusila nazaj. Lahko si le mislim kako je tekel dialog. Sreča, da so se mojstri držali filozofije iz avtomobilizma - Na ledu je OK dokler ne bremzaš. To se, kot marsikaj podobnega, v teoriji sliši lažje, kot je dejansko v praksi. Nekako mi je šlo. Na ledu nisem padel, sem pa padel ob njem. Ne vem zakaj. Nekaj minut kasneje me je zazeblo v ušesa. Kape nikjer, rokavice tam kot kapa. Med sestopom od melišča do koče sem razmišljal o gojzarjih, ki sem jih imel na nogah. To bodo žulji, sem si mislil, čeprav jih nisem čutil. Ko sem prišel do avtomobilov, je bil problem z obračanjem avtomobilov rešen. Nada in Tina sta rešili problem s kapo in rokavicami. Problem z žulji se ni pojavil. Res velika hvala!

Slike na PSRMB.

Kako so Wotličani prišli do svojega wokna

6.1.2007 - 500 n.m.v., nekje v gozdu Pohotnik, ki ga noge nesejo proti staroslavnemu oknu, se lahko ob poti pouči o marsikateri resnici, oziroma neresnici. Med drugim lahko ugotovi, da je trganje cvetja strogo prepovedano, da je zračni pritisk padel na 0.925·10^-5 m^-1·kg·s^-2, kar zna včasih povzročiti napad panike, in še marsikaj. Med "marsikaj" spada med drugim tudi zgodba o nastanku Otliškega okna, ki je napisana na kamnu ob poti. Ta gre pa takole:...

" To je bilo še v tistih časih, ko sta Kristus in sv. Peter hodila po svetu. Tako gresta en dan dol, po deželi in se ustavita tam prek Čavna nekje, se usedeta v hlad k eni vodi, da se malo oddahneta in se pomenavata. "Ta gora," pravi Kristus in pokaže z roko na Čaven, "sloni na treh zlatih stebrih nad zlatim jezerom..." Hudič pa je zmerom naskrivoma hodil odzad in lovil na uho, kaj se menita, in je slisal tudi to ... in on da bo Čaven prestavil in vzel tiste zlate stebre!
In res... si naredi dve oprtnici - eno iz drata, drugo iz cvirna, si Čaven oprta, in kakor nanagloma vstane, da se mu ta dratena oprtnica utrže, Hudič da se spotakne in s tako silo trcne kje v votliško reber, da v skalo z rogom zvrta luknjo. Še danes se tam na Strešnicah pozna v kamnju Hudičeva stopnja, s tako močjo se je z nogo uprl v tla, ko je tel vzdignit breme.
In tako je Čaven ostal tam, kjer je še danes, pod večer nam dela senco in zaredi njega Dolčani ne vidijo na morje.
Franc Črnigoj; Javorov hudič;in več pripovedovalcev"

Ko me noge, s pomočjo palic, do kapelice pri Oknu, opazim znak, ki je, prav tako kot burek v Nobel bureku, zelo povabljiv. Tako se ujamem v povabljivi trnek in jo mahnem po poti po robu. Ko takole hodim, gledam v meglo. Pot kmalu izgine s poti... Čeprav brez težav vidim konice prstov leve roke, če jo ne stegnem čisto do konca, vseeno težko sledim merkacijam. Znak je zelo povabljiv, ni pa pot toliko povabljiva. No, mogoče je povabljiva a brezpotje je vedno bolj povabljivo. Ko tako nekaj časa tavam se odločim, da se vrnem. Po poti nazaj, tako sem vsaj predvideval, pa se oblaki po majhnem šivu raztrgajo. Pa ne da je začelo deževati, sploh ne, pet zelo lepih žarkov je prebilo oblačni oklep in osvetlilo del pokrajine. Med drugim se je v daljavi pokazal steber s pomenljivim naslovom "Franckov žleb". V tistem trenutku je postal zelo povabljiv vrh Otliški maj. Potem se je spet zameglilo, tako zelo, da sem imel za trenutek občutek, da slišim cepetanje palčka Smuka - nemirnega škrata, ki se navadno kratkočasi v ribniku Brbotalniku. Misel na Smuka, me je pognala v beg. Nazaj v dolino. Ko pa sem prišel do gostišča ob izviru Hublja, sem se odločil, da si pohot popestrim s pohodičem čez Gradiško gmajno, oziroma čez Škou, kjer sem opazil živo bitje - Črni Bor. Hudo. Kdor ve kaj početi s to informacijo, naj jo ponuca.

Slike.
Tudi v tretji osebi na PSRMB.

Adijo Tolar

1.1.2007 S polnočjo je nacionalna valuta Slovenije postal Evro. Od sedaj naprej dobimo za "čuka" veliko več kot do sedaj. V bistvu 239,640 krat več. V bistvu toliko več, da bankovca za "čuka" sploh nimamo. :(.

čuk od spredaj in zadaj

Vir slik: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenski_tolar

PS: Srečno novo leto